Eva Petrič je mlada multimedijska umetnica, ki ji uspevajo mednarodni projekti, o katerih nas večina še pomisli ne, da so mogoči. Konec julija se je zaprla njena videoinstalacija v Senci vonjev in emocij na znani ulici v New Yorku, kjer je pred njo razstavljala Yoko Ono.
Ostali bodo zapisi novinarjev na straneh newyorškega Tussle Magazine in tokijskega Brut Journala, ki so Evino umetnost ubesedili. Kako pa jo približati širšemu krogu ljudi? Z vonjem, je rekla. In sledila ideji, da bi svoj parfum, v katerem je vibracija njenega umetniškega ustvarjanja, prodajala v trgovini, v katero si je nekoč upala samo gledati skozi izložbeno okno. Ni ji uspelo izdelati le parfuma po svojem okusu, temveč ga tudi prodaja na znameniti Peti aveniji na Manhattnu v New Yorku. Med drugim je ustvarila tudi osrednjo instalacijo (Misli brez kože, lebdeče) za aktualni frankfurtski knjižni sejem.
Bela in črna
Kako torej ustvariti parfum, ki, recimo, diši po japonskih kutinah? Kako priti do točke, da se prodaja v najprestižnejši parfumeriji na svetu? Na Manhattnu, kamor si večina ne upa niti vstopiti? Sanje so nekaj, uresničitev pa je pogosto odvisna od drugih. Da so zgodbe pri tem res pomembne, kaže prav Evina, saj je lastnika ene najprestižnejših parfumerij na svetu navdušila prav njena zgodba o parfumu. In odprl ji je vrata.
Moškim in ženskam nam pogosto ni lahko skupaj, tako smo si različni. Eva pa si je zamislila vonjavo, ki pomaga ta nesoglasja in različne frekvence zgladiti. Zaveda se, da je vsako človeško bitje sestavljeno iz plusa in minusa, iz angela in zveri. Vonjavo sestavljata prav ta dva pola, svetel in temen, bel in črn, angel in senca. Ki pa lahko skriva naš največji potencial, je prepričana. Eva tudi verjame, da lahko na to, da naš potencial pride do izraza, odločilno vpliva prav vonj. »Vonj razširi našo perspektivo razumevanja ter sprejemanja sebe in tudi drugih.« Steklenički, v kateri je shranila parfum, sta dve. Ena je bela in druga črna.
Eva se ne obremenjuje z nepopolnostjo. Celo ceni jo. Nič ni vzvišena, celo obratno. Ni važna, bi rekli po domače. Ne ponaša se z delom, ki je že mimo, na primer da je za NASO zbirala vonjave z Zemlje in jih zbrala v kolekcijo, ta pa je bila izstreljena s satelitom v vesolje. Ali da je z idrijsko čipko prekrila oltar newyorške katedrale … Raje, kot da pripoveduje o sebi, prisluhne drugemu.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 40, 3. oktober, 2023.
