»Žalostno je, koliko mrtvih ježkov lahko vidimo na naših cestah. Zato vozimo previdno, zlasti v naseljih. Če vidimo ježa na cesti, varno ustavimo in počakamo, da jo prečka. Če se zvije v klobčič ali prestrašen obstane, pa ga prenesimo na drugo stran. Tudi sama sem že reševala ježka, ki je z grozo obstal sredi krožnega prometa. Vzela sem majico, jo pogrnila čezenj in ga odpeljala na varno,« pojasnjuje sogovornica. Poleg domačim živalim, kot so psi in mačke, v njihovem centru velikokrat prostovoljno pomagajo golobom in drugim pticam, poškodovanim vevericam in tudi ježkom, ki so jim še posebej pri srcu.
Veliko je poškodovanih
V zadnjem desetletju so pomagali številnim z različnimi težavami. »V jesenskem času mladim in oslabelim ježkom, ki so predrobni in prelahki, da bi prezimili. Veliko je tudi poškodovanih, na primer zaradi pasjih ugrizov, ali pa imajo ostre rane zaradi kosilnice, odtrgane ali zlomljene nogice. Trenutno v našem veterinarskem centru pomagamo ježku z veliko rano na vratu, ki jo je povzročil oster predmet.«
Najbolj ji je v spominu ostal ježek, ki je bil najden sredi poletja, povsem obnemogel, obletavale so ga že muhe. Okoli vratu je imel namreč globoko rano, ki je nastala od zažrtega obročka od plastenke. Verjetno mu je med iskanjem hrane obroček preko glave zdrsnil na vrat in se z rastjo čedalje bolj zažiral v meso. Rešili so ga. Pomembno je torej, da pospravljamo odpadke za seboj, tako v naravi kot v okolju, kjer živimo.«
Ljubki in radovedni!
Pri svojem delu jih je imela torej priložnost bolje spoznati. »Ježi so zelo ljubke in radovedne živali. Pred nevarnostjo se zvijejo v klobčič in zavarujejo z bodicami. Žal pa jih te ne zavarujejo pred vsemi živalmi, zlasti psi jih lahko z zobmi grdo poškodujejo. Ko nam ježi zaupajo, pa so zelo radovedni. Aktivni so zlasti ponoči, ko lahko glasno lomastijo naokoli. Kot zanimivost naj povem še to, da imajo majhen in povsem gol rep, dolg približno centimeter.«
Ogrožena vrsta
V Sloveniji so zelo ogrožena vrsta, ki je tudi zaščitena. »Največ ježev pri nas še zmeraj pogine pod kolesi avtomobilov, nanje pa prežijo tudi druge nevarnosti. Mednje sodi košnja trave. V toplih dneh lahko počivajo v visoki travi, zato se zgodi, da jih prezrejo in s kosilnico ali koso hudo poškodujejo. Nevarno zanje je tudi obračanje komposta. V toplem kompostnem kupu si samice lahko uredijo gnezdo za mladiče. Preobračanje materiala z vilami je zanje lahko usodno. Ježe lahko ogrozimo še s kurjenjem vej, suhega listja in trave. Pod kupom, ki smo si ga vnaprej pripravili, se namreč lahko skriva jež. Lahko se tudi zastrupijo s polžjim strupom. Nevarne so še odvržene smeti, ki delujejo kot pasti – na primer prazne konzerve, lončki in plastični obročki.«
A to še ni vse. »Poleg tega jih v jesenskem času ogroža nizka telesna teža. Juvenilni mladiči, skoteni pozno poleti, ki si niso nabrali dovolj zalog, ne bodo preživeli zime in hibernacije oziroma zimskega spanja. Pred zimo naj bi ježi tehtali vsaj 500 gramov.«
Kravje mleko ni zanje!
Pomagajmo jim preživeti obdobja, ko v naravi ne najdejo dovolj hrane. Kako? »Ježi so vsejedi. V naravi jedo ličinke, žuželke, kot so hrošči in kobilice, deževnike, ptičja jajca ter miši. Posladkajo se s koščki sadja, vendar sadje ni njihova primarna hrana. Zelo pazljivi moramo biti, da jim ne nastavljamo kravjega mleka, saj ne morejo prebavljati laktoze, torej mlečnega sladkorja, in lahko dobijo hudo drisko ter posledično poginejo zaradi dehidracije. Lahko pa jim zmešamo mačje mleko v prahu, ponudimo jim vodo. Jedo lahko tudi mačje brikete in koščke mačje hrane iz konzerve. Zelo jim teknejo tudi mokarji.«
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 34, 22. avgust, 2023.
