Srečala sem jih v vasi Lokev, na prvi dan Festivala Sanje, kjer so v kulturnem domu gostili pesnike in glasbenike vseh generacij. Ustavila sem se na kratko, da bi prisluhnila predvsem mladim pesnikom Župančičeve frulice, ki so jih gostili na literarno-glasbenem maratonu Burja. Ostala sem in se naslednji dan vrnila. Veliko sanjskih idej se je uresničilo na Festivalu Sanje, ki človeku zakrnela krila spet spravi v let. Zadnja štiri leta je potekal kombinirano v Brdih in na Krasu, letos pa se je med 21. in 24. junijem odvijal na treh kraških lokacijah: v Lokvi, Divači in Škocjanu. To je bil tudi čas kresne noči. Priložnost, ki zbliža sanjavce, zaljubljene v besede in vse, kar je onkraj njih.
V Lokvi sem jo opazila med publiko, ko je vneto navijala za mlade pesnice in pesnike Župančičeve frulice. Oblečena v lahko poletno obleko s pikami se mi je zdela kot iz pravljice. Tako navdušena nad življenjem, da me je začelo zanimati, kdo je. Potem je stopila na oder in izvedela sem, da je Andreja Udovč, prevajalka in urednica, pa soustvarjalka festivala pri založbi Sanje, skupaj z Rokom Zavrtanikom in Nado Vodušek, katere glas sem prepoznala in jo seveda takoj povezala z Radiem Slovenija. Skupaj so ustvarili prepišni prostor, da se je lahko zaslišal glas lokalnih ter širše uveljavljenih pesnikov in recitatorjev. Maraton Burja je ponudil priložnost, da se na odru predstavijo tako tisti, ki so aplavza širokega občinstva že vajeni, kot bolj plahi na začetku ustvarjalne poti – a oboji vešči besed. Pohvalno je sodelovanje gostujoče sanjske ekipe z lokalno skupnostjo. Vez z njo je bil Izak Ban, soorganizator Burje. Mladi mož je virtuoz na klavirju, študent akademije za glasbo, ki je s svojima staršema pripravil prostor v kulturnem domu in privabil k sodelovanju številne, da so ga začinili s svojimi umetniškimi nastopi in sanjskimi idejami, pa tudi podjetno žilico. Med takšnimi sta bila zakonca, ki sta ustvarila enega najboljših ginov na svetu in ga po prireditvi ponujala obiskovalcem na pisani festivalski tržnici. Po pesniškem maratonu smo prisluhnili Pihalnemu orkestru Trebče iz istoimenske zamejske vasi, ki ga vodi saksofonist Tomaž Nedoh, domačin iz Lokev. Občinstvo je še posebej oživelo, ko so se godbi s tremi pesmimi pridružili glasovi najmlajših osnovnošolcev iz sosednjih vasi.
Andreja, s katero sva sredi živahnega dogajanja poiskali miren kotiček za pogovor, mi je tistega poletnega večera povedala, da se je zaljubila v Sanje pred šestimi leti. Bila je Noč knjige in energije so se povezale. Postala je del tima, ki zna sanjati in delati. »Rada pustim, da teče duh časa, ki je presečišče kozmičnega gibanja ter hrepenenj človeštva in drugih bitij tega planeta, in se izrazi v knjigah.«
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 27, 4. julij, 2023.
