Nekoč je veljalo, da je ženska dobila dobrega moža, če je finančno preskrbel družino, bil ročen, ni pil in je znal biti tudi prijazen. Mož je bil zadovoljen, če je bila žena dobra gospodinja in mama ter ne preveč jezikava. Potem se je vmešala romantična ljubezen. Desetletja so zaznamovali dr. romani in romantične komedije, v katerih so bile praktične plati skupnega življenja popolnoma prezrte. Vse se je vrtelo okoli silnih čustev, ki sta jih junaka gojila drug do drugega. Največje neumnosti in škoda, ki jih je eden od njiju morda zagrešil, so bile oproščene, ko je on pokleknil in končno izustil tisti velepomembni: »Ali bi postala moja žena?« Potem se je fikcija modernizirala in navijali smo za zaljubljence, ki so se ga včasih tudi napili, poslušali alternativno glasbo in imeli po možnosti nekaj malega osebnostnih težav. Poroka ni bila več nujna, dovolj je bilo, da sta si končno izpovedala velika čustva. Potem so prišli še vampirji, čarovnice, superjunaki in kar je še takega, rdeča nit pa je ostala – silna, opijajoča čustva, ki zagotavljajo večno srečo. Tam, nekje, enkrat, ko se bo končno vse razrešilo in poklopilo. Zvestoba, neločljivost in »dokler naju smrt ne loči« so bili še vedno razumljivi sami po sebi. A to se spreminja, pravi mag. Tjaša Ravnikar, predavateljica, RTT-terapevtka ter mediatorka na okrožnem sodišču v Ljubljani in centrih za socialno delo.
Čas iskanja
»Naučiti se in sprejeti bomo morali, da romantična ljubezen sama po sebi, kot konstrukt, ki smo ga vajeni iz fikcije, v praksi ne obstaja,« pravi Tjaša Ravnikar. »Doživljamo jo lahko v delih in drobcih, kar pa še zdaleč ni tisto, kar si predstavljamo pod srečnim koncem in kar nam obljublja 'happy ever after' (srečno do konca dni). Tu se kalvarija šele začne,« se smeje. Pri svojem delu opaža, da ljudje nismo pripravljeni kaj dosti vlagati v zvezo, pričakujemo pa zelo veliko. Ne le to, da bi nas partnerstvo moralo osrečevati in izpolnjevati ter biti popolno kot iz reklame. Razmišljamo, kaj vse bi moralo biti drugače in česa vsega nimamo, nismo pa pripravljeni zavihati rokavov in za to včasih tudi trdo delati. Ne le zato, ker bi bili razvajeni, v veliki meri tudi zato, ker nas povozijo požrešne službe, skrb za otroke, neprestano hitenje in stres. Če se s partnerjem zgrešimo še v urniku, je prostora za skupen čas in pozornost še komaj kaj. A brez tega ne gre. »Šele ko se bomo zavedeli, da ‘srečno do konca dni’ ne obstaja samo po sebi, ne glede na to, s kom smo, bomo razumeli, da je zveza lahko uspešna le, če se tako odločimo in na tem vsak dan vztrajno delamo,« opozarja. To pa je naporno.
Marsikdo pa si romantične zveze, kot si jo še zmeraj večinsko predstavljamo, niti ne želi. »Živimo v času največjih sprememb kadarkoli v zgodovini človeštva. Moderne tehnologije so naša življenja in svet postavile na glavo. Nikoli še nismo živeli tako hitro in bili tako izpostavljeni informacijam, idejam, primerom od drugod. Nikoli se niso naša osebna in poslovna življenja tako mešala med sabo in nikoli nismo imeli toliko stvari na dosegu roke. To pa spreminja tako nas kot celotno družbo.«
Tjaša pravi, da smo v procesu iskanja – samih sebe, svojega prostora v spreminjajočem se svetu in tudi načinov, kako biti ali ne biti skupaj. »Veliko se govori o tem, da postajamo narcisi, sebični, individualisti. A drugače sploh ne gre. Živimo relativno udobno, ni nam treba več skrbeti, kaj bomo jutri jedli, družbene norme so se zrahljale, ni več enotnosti o edinem pravilnem načinu življenja. Imamo možnost razmisleka o tem, kaj želimo delati, kako želimo živeti, kakšne zveze želimo imeti. To je velika stvar, lahko kar strašljiva. A v glavah smo se že odmaknili od tradicionalne predstave, pa če se tega zavedamo ali ne, in to še zdaleč ne samo mlajše generacije. Toliko ločitev in razhajanj je ravno zato, ker nismo več pripravljeni živeti po starih pravilih. To ne pomeni, da v sebi ne nosimo nekaterih tradicionalnih vrednot in želja, a morda jih želimo uresničiti v drugačnem aranžmaju,« razlaga Ravnikar. Odkrivamo, oziramo se okoli sebe, preizkušamo novo in uhajamo iz starih okvirjev. Pri tem pa nastajajo ali pa se morda le prvič kažejo nove paradigme odnosov. »Glede na to, kaj vse se na področju zvez in odnosov dogaja, lahko pričakujemo kar pošten potres,« pravi. »Pozabiti bomo morali, kar smo se naučili, kar smo verjeli, na kar smo računali. Pogledati si bomo morali v oči in začeti graditi na novo, če želimo svoj srečni konec.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 22, 30. 5. 2023.
