»Pravijo, da človeka najbolj zaznamujejo otroška leta. Presrečen sem z dvanajstimi brati in sestrami odraščal v logarnici v Čekovniku nad Idrijo, obdani smo bili z naravo, na našo hišo so občasno prileteli celo divji petelini. Ljubezen do rastlin in živali me je vodila vse življenje,« v oazi, obdani s številnimi sredozemskimi rastlinami, pripoveduje Ljubo Mohorič. Za hrbtom se mu živahno oglašajo živopisni fazani in jerebice, ki jih vzgaja že dolga leta, z veliko željo, da bi jih vrnili v naravo, kjer so izumrle. Razpet med študijem in skrbjo za svoj živalski in rastlinski svet ta neustavljivi 73-letnik še smuča in teče na smučeh, rola, drsa, najraje pa se peš odpravi na Kovk ter jadra z jadralnim padalom nad vipavskimi griči. Vse potrebne vmesne poti opravi s kolesom, saj želi čimbolj zmanjšati svoj ogljični odtis, za novo leto pa organizira kopanje v Idrijci. Pri tem ga ne ustavi niti sedem zlomljenih vretenc in ključnica.
»Moj oče je bil logar, živeli smo v logarnici sredi Trnovskih gozdov: življenja nam niso narekovali ure in koledarji, le naravni ritmi. Dodobra jih je bilo treba poznati in se prilagoditi tako silam nastajanja kot silam minevanja, predvsem pa stalnim spremembam. Svet smo dojemali kot kroženje, vse se je začelo spomladi in zaključilo z zimo. Narava nam je postavljala pogoje preživetja, družina se je morala organizirati. Večino časa smo posvečali pridelavi hrane in pripravam na zimo,« pove Ljubo. Les za kurjavo so dobili, ker je bil oče logar, vse drugo so morali pridelati sami. Živeli so skromno, saj niso imeli kaj prida zemlje. Zraslo je ravno dovolj hrane za toliko lačnih ust, preživeli so se z eno kravico. Za nakup šolskih knjig so med počitnicami nabirali gozdne plodove. Do petega razreda so v šolo hodili v Čekovniku, nato pa v deset kilometrov oddaljeno Idrijo, čeprav je bilo pozimi treba gaziti po slabem metru snega. Ljubo ima na odraščanje v Čekovniku nepozabne spomine.
Celotno zgodbo si lahko preberete v reviji Jana, št. 17, 25. 4. 2023.
