Deklici sta pri očetu, fant pa v kriznem centru, od tam pa beži, kadar le more. K mami seveda. Potem pridejo policija in socialne delavke, fantič dobi milostno dovoljenje, da sme prespati, naslednji dan pa v šolo – in znova v krizni center. Medtem beremo in poslušamo ogorčene ter hkrati proseče pozive uglednih pravnikov, naj se otroška kalvarija pri priči konča, a vse zaman. Sodni mlin melje po protokolu največjega možnega zavlačevanja. Kot doslej. Mimogrede, koliko je pravzaprav vredno uničeno otroštvo? Ne veliko.
Zadnji dve leti veliko govorimo in pišemo o posebnem varuhu za otrokove pravice, Zveza prijateljev mladine Slovenije je že zdavnaj pripravila vse potrebno za razpravo v parlamentu, kaže tudi, da so politični vrhovi »senzibilizirani« za to okrutno temo. Nas je pa na nedavnem pogovoru precej potrla nekdanja varuhinja Vlasta Nussdorfer, ki pravi, da so zakonski členi, ki ščitijo otroke, dobro napisani, le izvršujejo se bolj slabo. Ker so sodni postopki, kjer so vpleteni mladoletniki, tajni, javnost le redko izve, kaj se z otroki dogaja.
Kaj bi napravil otroški varuh?
Zgodba o danes dvanajstletnem fantiču in njegovih devetletnih sestricah ne bi izbruhnila v javnosti, če bi sodnica prekinila rubež otrok, ki so bili takrat pri mami. Po štiriurnem lovu enajstih ljudi na malčke, ki so se na vse načine otepali, da bi šli z očetom, kar se je odvijalo na cesti, pred javnostjo, je bilo vsem jasno, da otroci k očetu nočejo. Sodni izvršitelj je rotil sodnico, naj rubež prekine, pa ni hotela, po telefonu je celo poskušala »podkupiti« mamo, naj spravi otroke v avto, ker »ve, da je dobra mama in bo dobila skrbništvo, oče pa bo imel le stike«. Vsem kolikor toliko normalnim ljudem bi takrat pač prišlo na misel, da je treba postopek prekiniti, zadevo umiriti in z močno strokovno ekipo ugotoviti, pri priči in takoj, kaj je narobe, da otroci tako silovito odklanjajo očeta. Bi lahko rubež prekinil novi varuh otrokovih pravic, kjerkoli bo že sedel, v posebni pisarni ali pri zdajšnjem varuhu človekovih pravic? Bi otroški varuh imel takojšen dostop do strokovnih sodelavcev, ki bi šli na teren? Teren je namreč v naši socialno-pravni praksi zelo nenavadna reč – strokovnjaki, ne bom jih naštevala, večinoma sedijo v pisarnah in brskajo po papirjih, redko pa se odpravijo k družini, v njeno okolje. Sodnica je med rubežem rekla, da če bi bila ona prisotna, bi sama spravila otroke v avto. Zakaj pa ni šla, v štirih urah prideš na drug konec Slovenije, ne pa 40 kilometrov daleč? Tako bi se lahko pogovorila z otroki, o katerih je razsojala skoraj štiri leta (in še zmeraj odloča), pa jih ni nikoli videla.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 13, 28. 03. 2023.
