Slovenija, (ne)prijazna dežela
Na razraščanje sovražnih, pravzaprav nagnusnih zapisov, ki se nabirajo na različnih portalih – nazadnje še posebej veliko pod novicami o verbalnem napadu na Niko Kovač – se moramo odzvati. Besede imajo lahko grozljive posledice in od besed do besnila na ulici je zelo kratka pot. Se že dogaja. Zato je dobrodošla nova akcija Inštituta 8. marec; projekt Samo ljubezen lahko premakne ogromno.
Pobudi za »obmetavanje« s srčki, bleščicami in samorogi, temu majhnemu dejanju ljubezni proti netilcem sovraštva, se je doslej pridružilo že 200 prostovoljcev, ki se že izobražujejo. Čeprav se sliši nagajivo, za nekatere smešno, pa je projekt zastavljen še kako resno.
Maja Koražija iz programskega sveta Inštituta 8. marec pravi, da so zaradi aktivizma zelo pogosto napadeni na spletu, pa tudi v živo na ulici, zato so veliko razmišljali o tem, kako bi izboljšali razmere. Po tistem fizičnem napadu na Niko so razmišljali še bolj vneto. Takrat so se pogovarjali tudi z ameriško aktivistko Lizz Winstead in seznanila jih je z njihovo akcijo zaščite aktivistov za človekove pravice. Kritične glasove se želi vedno utišati, zato so njihovi podporniki organizirali podporo, kar je napadenim aktivistom zelo veliko pomenilo – pa čeprav je šlo samo za kratek zapis ali srček na svetovnem spletu.
»Tako smo zagnali kampanjo Samo ljubezen: prijavljali bomo sovražni govor, komentarje, hkrati pa nudili podporo tistim, ki so napadeni. Poleg tega želimo v širši kampanji odpreti debato o sovražnem govoru in iskati sistemske rešitve. Radi bi, da ljudje spoznajo, da nas obdaja več prijaznih in spoštljivih ljudi kot tistih agresivnih. Problem je, da se tisti dobri največkrat le oddaljimo od sovražnosti in nanjo ne reagiramo. In ravno to je treba spremeniti – odreagirajmo, ne pustimo, da gre to mimo. Zato moramo zasipati ljudi z ljubeznijo, da spoznamo, da nas je več tistih, ki širimo ljubezen in si želimo lepši svet.«
Slovenija, prijazna dežela?
To bodo zmogli kljub temu, da se je zaradi napadov na Niko življenje spremenilo tudi preostalim članom Inštituta. Če hodijo z Niko po ulici, se vedejo drugače – s pogledi prečesavajo prostor, postali so opreznejši, takšna realnost jih žalosti.
Tija Jakič in Tina Tomšič sta se na verbalne napade navadili že pri prvem povzdigovanju glasu za pravico do splava, ampak zadnji dogodki so ju spremenili. »Ni mi všeč, da sem začela grdo gledati vsakega mimoidočega, ki se zastrmi v Niko; grozljivo je, da sem izgubila zaupanje v sodržavljane, in ni prav, da sem sumničava do vsakega,« je odkrita Tija.
Slovenija je veljala za državo, kjer se ljudje pustimo v miru hoditi po ulici, mar ne? Na to smo bili ponosni.
Tanja Matijašević kot pedagoginja ve, da so se skozi leta spremenile pedagoške prakse in da se spreminja tudi družba: »Zato smo si zadali senzibilizirati metaprostor (splet), medije, ki prevzemajo sovražni govor. Pomembno je opozarjati na to, ker so mlajše generacije venomer v stiku z družbenimi omrežji, ki lahko postanejo notranji glas posameznika. Radi bi verjeli, da smo družba, v kateri se znamo pogovarjati in biti različni, kjer gojimo dialog, podkrepljen z argumenti, tudi čustvi. Pomembno je, da so ljudje na položajih moči zgled, zato se obračamo prav nanje, da uredijo sistemske spremembe.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 12, 21. 03. 2023.
