Častna ambasadorka medkulturnega dialoga se je v Turčijo in Sirijo nekaj dni po potresu odpravila s skupinico treh prostovoljcev. Območje je zelo nevarno, oblegano z vojsko, uslužbenci turškega urada za obvladovanje naravnih nesreč (AFAD), policijo ... Vlada pravo apokaliptično stanje.
Na vseh porušenih območjih so postavljena šotorišča, kjer eni družini pripada en šotor, ne glede na to, koliko članov šteje. Faila meni, da so Turki kljub vsemu vzpostavili zelo dober sistem, saj v vsakem šotorskem naselju razpolagajo s seznami družin, številom članov in otrok.
»V večini šotorišč so naseljeni sirski begunci, ki so prebivalci šotorov že dobro desetletje. Porušeno območje je namreč tik ob turško-sirski meji, ki se poleg potresov sooča tudi z oboroženimi silami in vojno v Siriji. To je izgubljena generacija otrok, ki se zelo dobro zaveda obsega krize, a so še vedno nasmejani. Tem otrokom je bilo odvzeto vse, otroštvo, starši, sanje … Sirija je izgubila celo generacijo potencialnih učiteljev, odvetnikov, športnikov, zdravnikov. Kdo bo ustvarjal povojno Sirijo in krepil sirsko družbo, če med temi otroki ne bo mirovnikov? Življenjske razmere za vse so tu zelo primitivne. Otroci so duševno zelo ranjeni. Starši ne zmorejo več. Humanitarna pomoč prihaja prepočasi. Ko smo otroke spraševali, česa si najbolj želijo, so predvsem deklice odgovorile, da šolskih torb.«
Ne zmorejo s svojega dvorišča
Faila je s prostovoljci mednje razdelila vse prostovoljne prispevke, ki so jih darovali Slovenci in Slovenke. »Vzpostavili smo najbolj pravičen sistem, ki smo ga v danem trenutku lahko. Spremljali so nas uslužbenci AFAD-a ali vojaki, ki vodijo celoten nadzor nad šotorišči. Ljudje so bili izjemno mirni, hvaležni in skromni. Nekateri so ponujeno zavrnili in nas usmerili med družine, ki to potrebujejo bolj kot oni sami. Mi smo se odločili za ta korak izključno zato, ker ljudje sami najbolje vedo, kaj potrebujejo in želijo. Ta svoboda odločanja jim povrne družinsko vlogo in pomen skrbništva.«
Večina prebivalcev je že zapustila svoje domove, najbolj žalostni prizori pa se Faili zdijo tisti, kjer poleg ruševin stoji improvizirani šotor, v katerem biva družina, ki ne želi zapustiti svojega dvorišča. »Vsak dan gledajo v svoj porušeni dom, svoje sobe, kotičke in najbolj varen življenjski prostor, ki se jim je sesul v prah. Veliko je ljudi, ki preprosto ne zmorejo odhoda. Med našim delovanjem na tem območju so številni reševalci že zapuščali območja, saj upanja ni bilo več. Kmalu smo ga zapustili tudi mi.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 11, 14. 03. 2023.
