Lani smo pisali o ljubljanskem srednješolskem profesorju, ki je več kot dve desetletji na različne načine zlorabljal svojo prvo ženo, njune otroke in člane »duhovne skupnosti«, ki so tvorili njegovo razširjeno družino. Sodišče, ki je v celoti sledilo predlogu tožilca, mu je novembra prisodilo šest let in pet mesecev zapora. Tam se je naša zgodba ustavila, v resnici pa je šla naprej.
Zgodbe v časopisih so kot lični paketki, poviti s pentljico, imajo začetek, sredino in konec, vse je lepo urejena zaključena celota brez štrlečih nitk in odprtih vprašanj. Ampak življenje gre naprej in zgodbe sem in tja z njim – po objavi v časopisu se kakšna odvija dalje. Ni druge, včasih je treba pogledati, kam je zavila in kaj počne. Ni še konec, dokler ni zares konec, in balada o profesorju ima očitno še nekaj kitic.
Nepravnomočno kriva
Oba obtožena, profesor in njegova druga žena, sta bila spoznana za kriva po vseh točkah obtožnice, zaradi nasilja v družini, zanemarjanja mladoletnih oseb in surovega ravnanja sta dobila ona pogojno kazen, on zaporno. Ne mi ne drugi časopisi, ki so poročali o sojenju, nismo njunih imen nikoli objavili, pa se je kljub temu zdelo, da pol dežele čisto natanko ve, za koga gre. S SIC (Strokovni izobraževalni center) Ljubljana, bivše Srednje poklicne in strokovne šole Bežigrad – Ljubljana, to je srednja šola, kjer psiholog z magisterijem še vedno poučuje, so do nas prišle zgodbe o tem, kakšno razburjenje je po obsodbi zavladalo v zbornici – nekateri člani profesorskega zbora naj bi zahtevali, da profesor odide. Dobra dva meseca po izreku sodbe pa enainšestdesetletnik še vedno poučuje, in ne le to, napisan je tudi med svetovalnimi delavci.
Tole je treba vedeti, šola ne sme uradno ukrepati, dokler sodba ni pravnomočna. Če se je obsojeni nanjo pritožil, ga ne smejo odpustiti do pravnomočnosti končne sodbe – potem ga pa po 107. členu ZOFVI (Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja) morajo krivdno odpustiti, če dobi več kot šest mesecev nepogojne kazni. Še več, potem nikoli več ne bo smel delati v prosveti. Ampak ko bo odslužil zaporno kazen, če jo bo seveda odslužil, bo že zrel za pokoj. Morda pa nepravnomočno obsojeni upa, da se bo lahko pritoževal, dokler zadeva ne zastara, to je poleti 2024, in mu ne bo treba pod ključ. Poletje 2024 se sliši še daleč, ampak pri pregovorni počasnosti sodnih mlinov pravzaprav ni.
Ni torej sporno, da je na šoli še vedno zaposlen, sporno, zelo sporno je to, da ima še vedno stik z otroki. Dijaki srednje šole so še vedno otroci. Zakaj ga vodstvo šole ne umakne na delovno mesto, kjer ne bi imeli stika z njimi?
Dobro vprašanje.
Idealno lovišče
Lahko bi seveda rekli, dejanja, zaradi katerih je bil obsojen, so se dogajala za štirimi stenami njegovega doma, ni jih počel v šoli, zakaj bi mu torej prepovedovali poučevanje? Ampak v resnici je bolj zapleteno: na zatožno klop so ga resda spravili prva žena in štirje od njunih šestih otrok, ki so bili najpogosteje žrtev njegovega nasilja – fizičnega, psihičnega, finančnega – tisti, ki so največ pretrpeli in plačali najvišjo ceno. Vendar niso bili edine žrtve, profesor je imel namreč še širšo družino, »duhovna skupnost«, ji je rekel, v medijih pa so jo poimenovali kar sekta, to so bili mladi ljudje, ki so mu sledili in slepo zaupali. »Služili« so mu, tako je on to imenoval, to je pomenilo, da so pazili njegove otroke, kuhali, pospravljali, vse brezplačno. Najprej so bili dijaki in študentje, ko so se izšolali in šli v službo, so mu dajali del svoje plače, nekateri so zanj vzeli kredit. In tudi po njih je padalo. »Vem, da je nasilen do vseh. Ni otroka, pa tudi odraslega ne v našem krogu, do katerega ni bil nasilen. Ni ga. Nikogar,« je lani v intervjuju za Jano povedala prva žena in dodala: »Kadar ima občutek moči, da lahko dela, kar hoče, potem to tudi počne, dokler lahko.«
Kje je našel vse te voljne, ranljive – vedno se je osredotočal na ranljive – ljudi, ki so se mu brez upiranja podrejali? V šoli. Bili so njegovi dijaki v srednji šoli v manjšem mestu blizu Ljubljane, kjer je takrat poučeval in vodil duhovni krožek. Takrat se je še drugače pisal, priimek si je dal trikrat ali štirikrat spremeniti. Svoje žrtve je torej novačil tudi v službi. In zato pravimo, da je nevaren. Da je maček, ki so ga dali za šerifa v golobnjak. Volk, ki čuva ovce. Ali lisica med piščanci, če hočete.
Obstaja beseda za takega človeka: predator. Plenilec po naše.
Celoten prispevek si lahko preberete v reviji Jana, št. 5, 31. 01. 2023.
