Pa se njihovi bogataši niti ne pritožujejo preveč, menda so celo ponosni, da toliko prispevajo v socialni sistem države. Ne bežijo v davčne oaze, ker imajo doma vrhunske storitve. No, ampak tudi ne vsi državljani, da ne bo pomote.
Večina ljudi na Finskem (od tam in iz Estonije uvažamo model zdravstvene reforme) s povprečnimi in podpovprečnimi dohodki ni prav nič navdušena nad tamkajšnjim zdravstvenim sistemom, zato ga od lanskega leta reformirajo, tega pa naši reformatorji očitno še niso opazili. Večina bolnišnic in zdravstvenih domov je sicer v javni lasti, iz lastnih žepov pa bolniki doplačujejo zdravila in oskrbo, odvisno od tega, kako bogato dodatno zavarovanje imajo. Premožni torej ne doplačujejo nič in pridejo takoj na vrsto v želeni ustanovi, revni pa se morajo postaviti v čakalno vrsto. Osebnih zdravnikov nimajo, manj petični bolniki gredo pač v svoj zdravstveni center, kjer največkrat naletijo na mlade zdravnike, začetnike. Ko ti opravijo svojo »obvezno prakso«, se dvigujejo po lestvici do dobro plačanih mest. Finski zdravniki so premožna kasta, ki uspešno prevali veliko odgovornosti na medicinske sestre, saj jih imajo največ v Evropi –143 na 10.000 prebivalcev. Pri nas 103. In še te bežijo, saj se zdravniki za svoje najbližje pomočnice ne zavzemajo (saj imajo vendar svoja združenja, slišimo izgovore).
Pred dnevi sem za znanko, ki se ji je zataknilo in je dobila od svoje zdravnice antidepresive, iskala psihiatra. Ne čez leto in pol, ampak zdaj. K eni od ponudnic lahko pride marca za 140 evrov (45-minutni pogovor). Ista zdravnica dela tudi v javni ambulanti, kjer sprejme na dan 15 bolnikov. Njena kolegica jih obravnava šest. In nihče ji očitno nič ne more. Obe sta enako plačani. Lahko bi sicer sumili, da je bolj produktivna kolegica površna, je pa tudi druga obrazložitev – da vzame v obravnavo več bolnikov in hitro ugotovi, kateri so potrebni več pozornosti. Prav o tem – o produktivnosti zdravnikov oziroma v kolikšni meri si sploh zaslužijo svojo plačo, veliko piše dr. Maks Tajnikar, ki na podiplomskem študiju predava zdravstveno ekonomiko. So ga vključili v kakšen strateški svet ali kaj podobnega? Seveda ne, ko pa dokazuje, da so večino zapletov in napak v sistemu povzročili zdravniki sami, vključno z ministri. Reformatorji so se najprej spravili na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki ga vsako leto preiskuje računsko sodišče in ne najde napak, tam, kamor denar z javne zavarovalnice gre in tudi ponikne v korupcijske posle, pa preiskav ni.
Severnjaki nimajo z našim zdravstvom nič kaj dosti, Finci, kot že rečeno, svoje znova prenavljajo, je pa zanimivo, zakaj nam ni za zgled Avstrija, ki ima enega najboljših sistemov v Evropi (in kjer dela na stotine slovenskih zdravnikov in sester). Res je, da vanj tudi veliko vlaga, in res je, da ima vse troje – javno zdravstvo, koncesionarje in zasebnike. Imajo sistem dvoživk, zdravnik torej dela del delovnega časa v javni mreži, del pa v svoji ali tuji zasebni ambulanti. Kjer lahko posveti bolniku dvakrat toliko časa, bolnik pride na vrsto pri specialistu v dveh do treh dneh (v javnem sistemu v dveh do štirih mesecih), plača iz svojega žepa, zavarovalnica pa mu povrne 80 odstotkov denarja, ki je za takšen pregled namenjen. Bogati torej pridejo prej do specialista, ki pa tudi revnejšim ni nedostopen. Je pa res, da je učinkovitost zdravstvenega osebja strogo opredeljena in kontrolirana, prav tako razmerja med javnim in zasebnih zdravstvom, javna naročila tudi, kar za naš zdravstveni sistem nikakor ne drži. Tu je treba zgrabiti bika za roge, izleti na Finsko so po mnenju mnogih zdravstvenih in ekonomskih strokovnjakov popolnoma odveč.
Vabljeni k branju nove številke revije Jana.
