En tak čuden dan je bil, poln nasprotij – prejšnji torek se je z zdravstvenim ministrom za več denarja, več pravic, več vsega za svoje člane bongal sindikat, katerega ime je že leta sinonim za pohlep. Hkrati je na drugi strani mesta na tisoče ljudi, ki jih je taisti minister nekaj dni prej ozmerjal z ekstremisti, prišlo zahtevat zgolj tisto, kar jim po zakonu in postavi pripada, pa ne dobijo: zdravnika, ki je vsaj tistih nekaj minut ob obisku ordinacije samo njihov. Ki jih pozna in ve, kaj potrebujejo, ki jim prisluhne, jih zna potolažiti. In so tudi oni zahtevali denar, to je res – a ne za svoje žepe, hoteli so, da gre denar iz njihovih žepov, NJIHOV DENAR, res za zdravstvo, torej zanje, ne pa v nikoli polne žaklje zavarovalnic in drugih dobičkarjev.
Škoda, škoda, škoda, da od domnevnega ekstremizma travmatiziranega ministra ni bilo tam.
Škoda, res
Naslednji dan minister in zdravniški pogajalci niso hoteli povedati, kaj so se sploh dogovorili, ali je katera od strani dosegla svoje in katera stran je to bila. Jaša Jenull, član iniciative Glas ljudstva, ki je stavko pacientov organizirala – mimogrede, kot blag slan obkladek na odprto rano notranjega ministra v prejšnji vladi: zborovanje je bilo prijavljeno – pa je bil dan po stavki zgovoren in popolnoma odkrit: »Bomo videli, ali smo kaj dosegli – povsem jasno je, da je zdravstvo trenutno v krizi, s tem se vsi strinjajo. Nas pa skrbi, da so lahko, če gledamo primere v tujini ali v zgodovini, take krize izvrsten izgovor za določene lobije, ki hočejo zaslužiti s privatizacijo javnih storitev. To je tipičen primer doktrine šoka, ki ga je Naomi Klein lepo opisala v istoimenski knjigi. Nekako se ustvari kriza – ali se zgodi sama ali je namerno ustvarjena, o tem so tudi na področju slovenskega zdravstva različna mnenja. Mislim, da je ta kriza zagotovo posledica sistemskih lukenj v slovenskem zdravstvu, ki so bile zastavljene tako, da so neizogibno pripeljale do te krize. Nas zelo skrbi, da bodo zaradi moči v ozadju, zavarovalniških, zdravstvenih in drugih lobijev, ukrepi v tej krizi še pospešili privatizacijo slovenskega javnega zdravstva. Tega ne smemo dopustiti in zato smo sklicali stavko.«
Tisto, kar je Jenull zgolj blago namignil – da je bila kriza ustvarjena umetno in s povsem določenim namenom – pa zelo jasno pokaže članek na portalu Necenzurirano.si z epsko zastavljenim naslovom Je zdravstvo v pol leta razpadlo? Ne, tu so resnična dejstva. #analiza. Med drugim iz analize javno dostopnih podatkov ZZZS izhaja, da je zdravnikov splošne in družinske medicine več, kot smo jih imeli kadarkoli prej, njihova obremenjenost pa ostaja enaka, v povprečju se je celo nekoliko zmanjšala. Kaj je torej spodneslo uresničevanje pravice do osebnega zdravnika? Odločitev zdravstvenega ministrstva leta 2019, ki je ugodilo zahtevam zdravnikov in jim znižalo normative za število pacientov, odgovarja Necenzurirano.si.
Kdaj, če ne zdaj?
So problemi, ki so se tako dolgo in vztrajno kopičili, sploh rešljivi? »Če kdaj, bi morali biti rešljivi pod to vlado,« odgovarja Jaša Jenull. »Tudi zato, ker se je vlada v svoji koalicijski pogodbi zelo jasno zavezala, da bo odpravila dopolnilno zdravstveno zavarovanje, to piše črno na belem. Piše tudi, da bodo status dvoživk in popoldansko delo omejili, da se bo situacija uredila. Zato upravičeno pričakujemo, da se to zgodi, to je naš cilj, imamo pa zelo močan občutek, da se samo od sebe ne bo oziroma da so v zakulisju ves čas sile, ki poskušajo to preprečiti. Ne zdi se nam prav, da se o prihodnosti zdravstva, ki se tiče nas vseh, pravzaprav pogovarjajo le zdravniki med seboj. Nekateri zdravniki so v zdravniških sindikatih, drugi v Zdravstveni zbornici, tretji morda na ZZZS, eni so pa trenutno ministri – nam pa se zdi, da moramo pacienti imeti svoj glas pri odločanju o tem, kakšne bodo te spremembe. Doslej ga v resnici nismo imeli, ker so bili vsi ljudje, ki so te spremembe sprejemali, na neki način del iste mreže poznanstev, šolskih, družinskih, prijateljskih in poslovnih vezi.«
Ena od petih zahtev stavkajočih pacientov povzroča nekaj zmede: da je treba vsem ljudem, ki ga nimajo, dostop do osebnega zdravnika »nemudoma omogočiti«. Nemudoma pa vendar ne bo šlo? A se je pokazalo, da Glas ljudstva to malo drugače razume, pri čemer ga zvesto podpira tudi slovar Fran: »'Nemudoma' ne pomeni jutri. Minister nima čarobne palčke – seveda je nima, a to, kar mi pričakujemo v tej krizi, tako kot smo v energetski krizi, pa ob začetku covida, je to, da se lahko zelo velike ukrepe sprejme zelo hitro, seveda kadar za to obstaja politična volja. Zdi se nam skrb zbujajoče, da se je pri tako hudi krizi vse do te stavke govorilo – zdaj se je dikcija malo spremenila – ja, saj bo enkrat do leta 2024, takrat se bodo začele stvari spreminjati. Nam se zdi, da bi se lahko začele spreminjati že jutri – ne da se bo jutri vse spremenilo, temveč da se jutri začne konkretno delati na tem in sprejemati tako konkretne ukrepe kot prve sistemske spremembe.«
Rdeče luči in tržna logika
Minister brez čarobne palčke je dal zelo jasno vedeti, da mu stavka pacientov ni všeč, njegov šef, ministrski predsednik Golob, se je pa prišel pokazat med stavkajoče, češ da je »prišel poslušat«. In se človek vpraša, joj prejoj, mar predsednik vlade nima nikogar, ki bi mu razložil, za kaj pri stvari gre? Dveh prekrižanih obližev, ki simbolizirata praznost in popolno nekoristnost dosedanjih ukrepov in jih je nosila večina stavkajočih, si predsednik na srčno stran ni nalepil, ampak je bila to vseeno – sploh glede na prejšnjo vlado in njenega predsednika – ena taka luštna piarovska gesta. Prazna, ampak prijazna.
Celoten prispevek si lahko preberete v reviji Jana, št. 3, 17. 01. 2023.
