Pred kratkim je dobila službo v kabinetu ministrice na Službi Vlade RS za digitalno preobrazbo, kjer je začela delati s polno paro. Seveda pa ima še vedno zamisli, ki bi jih rada uresničila. Ena od njih je ustanovitev doma, v katerem bi združili starostnike in otroke Zavoda 13. Takšno sožitje bi zagotovo koristilo obojim, zato držimo pesti, da Petra svojo zamisel uresniči.
Čestitke za novo službo. Koliko časa niste bili redno zaposleni?
S službo sem prenehala, ko sem šla na porodniški dopust zaradi Sofie, potem sem šla takoj spet na porodniško zaradi Leva, ko pa bi se morala vrniti, sem ostala doma in je bil moj plačnik Center za socialno delo. Sicer gre za vsoto, ki je bila takrat manjša od minimalne plače. Po Sofijini smrti sem odprla svoj s. p. in razmišljala, da imam preveč časa, ki sem si ga želela zapolniti. Spraševala sem se, kaj bi delala. Vedela sem samo, da ne želim nazaj v uniformo fizioterapevtke. S tem sem končala.
Kako to?
Temu delu sem posvetila mnogo let. Vedno sem se izobraževala; nisem hotela službe fizioterapevtke, ki zgolj oddela svoj delovni čas. Imam pa še vedno stike z zasebnimi pacienti in ženskami, s katerimi vadimo že 17 let. Ta stik mi je še vedno všeč. Z ženskami vseh let, ki živijo tudi v tujini, vadimo dvakrat na teden. Osnova je pilates, uporabljamo uteži, elastične trakove, majhno žogo. Vmes se kar spotimo. Včasih z njimi telovadijo partnerji in otroci. In ko mi rečejo, da se počutijo bolje, ne boli jih križ, raje se pogledajo v ogledalo, vem, da moram z vadbo vztrajati. Tudi zase.
Kako ste se potem odločili, kaj boste?
V tem času sem se prijavila na mentorski program Združenja menedžerjev. Namen je spodbujati menedžerke pri prevzemu vodilnega mesta in pri kariernih preskokih. Program se zavzema tudi za večjo zastopanost žensk na vodstvenih položajih, kar me je navdušilo. Rekla sem si: Če zdaj nimam službe, se želim pripraviti na čas, ko jo bom imela. Spraševala sem se, kako to, da poznam zelo veliko ljudi, veliko sem dosegla, službe pa po nekaj mesecih intenzivnega iskanja še vedno nisem imela. Na enem od razgovorov so me vprašali, ali menim, da je moja prepoznavnost minus. Nikakor ne, čeprav so sami menili drugače.
Danes je sicer precejšnje pomanjkanje delovne sile ...
Delo sem iskala staromodno s pogovori z ljudmi v okolici, s katerimi sem sodelovala že prej ali ki so mi bili blizu. Spoznala sem, da me zanimajo še druga področja, recimo odnosi z javnostmi. Tu sem že pokazala veščine in rezultate z aktivnostmi Zavoda 13. Šele zdaj spoznavam, da sem ob treh otrocih, od katerih je eden potreboval popolno nego, zgradila fenomen prepoznavnosti posebnih otrok na način, kot si ga zaslužijo. Nagrade, kot so Slovenka leta, jabolko navdiha, bila sem ena izmed On desetletja, nominirana za Delovo osebnost leta, pa se to nikjer ni finančno poznalo, danes vseeno nekje štejejo.
Zdaj ste zaposleni za stike z javnostmi v kabinetu ministrice na Službi Vlade RS za digitalno preobrazbo. Ste zadovoljni?
Primarno je, da imam občutek varnosti in delam z ljudmi, ki hodijo v službo s srcem ter imajo v ospredju človeka. Mimogrede, krasne ženske smo na kupu. Take, ki imamo družine in na delovnem mestu spreminjamo svet. Na bolje! Ko sem bila denimo na enem od projektov Službe Vlade RS za digitalno preobrazbo, ki s Simbiozo in projektom Mobilni heroji prihajajo do starejših v ruralnih zaselkih, sem videla, kako pomembno je, da bo digitalno opolnomočenje starejšim omogočilo bolj kakovostno življenje, večjo neodvisnost, boljšo informiranost, predvsem pa večjo socialno vključenost v družbo. Na drugi strani ta hip poteka kampanja proti sovražnemu govoru s sloganom Ugrizni se v sovražni jezik!, s ciljem ozaveščati o nesprejemljivosti sovražnega govora na spletu. Ob vsem tem se mi je posvetilo, da ponovno sodelujem pri skrbi za ranljivejše, da bi bil svet zanje prijaznejši.
Pred kratkim ste povedali, da si želite, da bi imeli dom za starejše in za otroke s posebnimi potrebami. Ste zdaj korak bliže temu, verjetno lahko tudi ministrstvo kaj pomaga?
To so vmesni koraki, ki mi bodo zelo koristili. Ta dom vidim in čutim. Otroci Zavoda 13 so vedno starejši in jih v praksi še vedno ne zaposlujemo. Bilo bi prav, da jih povabimo v delovne procese, naj pomagajo na načine, ki jih zmorejo. To bo koristilo vsem.
Kako bi torej bil videti takšen dom?
Skandinavci imajo na primer dom, v katerem s starejšimi živijo študentje. Torej skupnosti, v katerih niso samo ostareli, delujejo. Predvsem si želim, da to ne bi bil dom počitka, ampak užitka; da bi uživali v življenju, ne le čakali na smrt. Ker me zelo zanimajo kulinarika in ekološka vina, se včasih šalim, a hkrati mislim resno, da bomo imeli tudi vinsko klet in disko. Ples, zabavo in večjo aktivnost starostnikov, ki bi bili hkrati v vzajemno pomoč našim otrokom, ki bodo takrat že odrasli. To povezovanje vidim kot pomemben člen skupnosti. Da ne bi bili zgolj organizacija za starostnike ali ustanova, kjer lahko delajo osebe s posebnimi potrebami, ampak omogočimo naravno sožitje.
Kako je z vašim Zavodom 13? Ste še vedno tako zagnani, ali je zdaj drugače, kot je bilo?
Navzven je enako, vmes pa se mi je zdelo pomembno, da delam še kaj drugega, zaradi bolečine, ki sem jo čutila. Zdaj veliko bolj vključujem še druge člane. Ena od mamic Meri je med bolj aktivnimi, njej je to v veselje. Najprej sem mislila, da moram in zmorem vse sama, pa ni tako. Zavod nima državne pomoči. Odvisni smo od sponzorjev, donatorjev, pa še ta sredstva dobimo bolj projektno. Meni to zadostuje, ker uspešnosti zavoda ne vidim v tem, koliko ima denarja na tekočem računu. Prepoznavnost je velika in na tak neformalen način uteha mnogim.
Po čem merite ta uspeh?
Velikokrat sem malo žalostna, zakaj odkrivamo toplo vodo, saj obstajajo organizacije že dolga desetletja, pa na tem področju niso naredile to, kar sem po rojstvu Sofie potrebovala sama. Nihče se tudi ni znal tako približati javnosti in družbi, kot smo se mi. Zato naše dolgo ime – Zavod 13, ozaveščanje o drugačnosti in nudenje pomoči – danes še prav posebej izpolnjuje svoje poslanstvo.
Več si lahko preberete v reviji Jana, št. 1, 3. 01. 2023
