Tekst: Biba Jamnik Vidic
Foto: Mateja Jordovič Potočnik, arhiv praznujemo.si
»Zdelo se mi je, da bi bil lahko zelo dober Božiček, saj imam primerno postavo zanj, pa še zgovoren sem. Ko sem razmišljanje delil z ženo, mi je rekla, naj neham sanjariti, saj si me v tej vlogi ne predstavlja.« A Janija ženini pomisleki niso odvrnili od ideje, da bi postal dobri mož. Na skrivaj je po spletu začel iskati primeren kostum. »Našel sem ga v Veliki Britaniji. Čeprav je bil drag, sem ga naročil. Ko sem se oblekel vanj in se pokazal ženi, je priznala, da sem izrezan Božiček.«
Vlomilci mu ukradejo tudi kostum. Še preden je naslednje leto začel z Božičkovim poslanstvom, si je priskrbel še kostum Dedka Mraza. Šivilja, ki dela v enem od gledališč, mu je sešila prav takega, kot si ga je leta 1952 zamislil slikar Maksim Gaspari. »Zelo lep je bil. Na žalost pa so nam čez nekaj mesecev vlomili v hišo in ukradli tudi ta kostum.« A bilo je poletje in Jani se je, ne bodi len, s šiviljo dogovoril, da mu izdela novega. »No, pravzaprav dva. Enega za rezervo oziroma za mojega očeta, ki se je odločil, da se mi bo decembra kar pridružil. Dal sem sešiti še kostume za štiri vile in šest škratov. Ja, kar precej denarja sem odštel za to. A odločil sem se pač, da se lotim tako, kot je treba.« In res se je, že oktobra. Uredil je spletno stran in najel romantično kočo, da ga je v njej profesionalni fotograf fotografiral v obeh vlogah. »Do sem je šlo vse v redu. Potem pa se je pojavila težava. Kako priti do ljudi? Nazadnje sem v obupu na družbenih omrežjih organiziral nagradno igro: zmagovalca bo za nagrado prišel obiskat Dedek Mraz. Zmagala je družina iz Metlike. Presrečni so bili, ko jim je dobri mož pozvonil na vrata. Potem mi je počasi steklo, vsako leto si je več ljudi želelo, da jih obiščem.«
Glas je šel od ust od ust. Odlične fotografije so mu začele odpirati vrata. Naslednje leto so ga že klicali celo iz ene od agencij, ali bi sodeloval na nekem dogodku. »Pristal sem, čeprav mi niso želeli povedati, za kaj gre. Tik pred zdajci sem izvedel, da so me izbrali za Božička podjetja Coca-cola, ki si je tega moža pravzaprav izmislilo.« Ker so bili z njegovim nastopom tako zadovoljni, so ga odtlej angažirali vsako leto. Celo več. Že naslednje leto so mu ponudili, da jih kot Božiček spremlja na turneji od Hrvaške čez Slovenijo in Avstrijo do Nemčije. Na žalost je moral odkloniti, saj ne zna tujih jezikov. Ni pa odklonil letošnjega povabila, da bi z očetom promovirala film Kapa, prvi slovenski film, ki govori o Božičku. Klicati so ga začele tudi druge produkcijske hiše za snemanje raznih spotov. Še vedno rad pride na domove, povabijo ga tudi v vrtce, šole in podjetja.
Božiček mora imeti dober spomin. Janiju prigod ne manjka, od takih, ki so se ga zelo dotaknile, do hudomušnih. »Enkrat me prijatelj prosil, ali lahko njegovemu sinčku rečem, da je že dovolj star, da bi lahko nehal lulati v plenice. Dečka sem poklical k sebi in mu na uho rekel, da vem, da on že zmore lulati v straniščno školjko ali pa vsaj v kahlico. Deček je bil neznansko presenečen, kako to vem. Dala sva si petko in obljubil mi je, da bo poskusil. Prijatelj mi je pozneje povedal, da je sinček tistega dne zares nehal lulati v plenice. Še danes mi gredo dlake pokonci, ko se tega spomnim.« V enem od podjetij, kjer je Jani kot Božiček obdaroval otroke zaposlenih, pa se je zgodilo, da je eden od otrok ostal brez darila. »Fantek je začel jokati, zato sem ga poklical k sebi in mu razložil, da je njegovo darilo verjetno padlo s sani, saj smo malce zamujali na predstavo in so jeleni prehitro drveli skozi mesto. Ko sem se pogovarjal z dečkom, je šla direktorica podjetja zavit darilo in ga izročila škratu. Naslednje leto sem JI naročil, naj bo ta deček prvi na seznamu obdarovancev. Ko sem ga poklical k sebi, sem mu povedal, da sem tokrat prav njegovo darilo ves čas držal med koleni, da se ja ne bi izgubilo.«
Več v Jani, št. 51, 20. 12. 2022
