Da se ne bodo čutili prizadeti tisti, ki niso nič krivi, zelo jasno že v uvodu povejmo, da vemo, da obstajajo CSD-ji in socialni delavci, ki odlično in predano opravljajo svoje delo. To ni pripoved o njih. To je zgodba o tem, kaj počnejo tisti drugi. Natančneje, kaj počne CSD v majhnem kraju na obrobju Ljubljane.
En tak grd vrtinec blata. V angleščini obstaja beseda, ki popolno opiše tisto, kar je sledilo objavi Ninninega članka: shitstorm. Slovarji to razložijo kot »kaotična in neobvladljiva situacija«, »situacija, v kateri se veliko ljudi medsebojno prepira«, »katastrofa, škandal«. Slovenske ustreznice ni. Mimogrede, prepirala se je samo ena stran – humanitarci so se zgolj branili – in v vrtincu podtikanj, laži ter nepopisnega sprenevedanja se je vsekakor vrtinčilo veliko blata. Spet, samo z ene strani.
Kmalu po objavi je Humanitarček obiskal socialni inšpektor, skliceval se je na članek v Jani. Bil je povsem korekten in je obljubil, da bo stvar raziskal, kaj je ugotovil, pa še ne vemo.
Čeprav v članku ni bil naveden noben CSD – prelaganje svojih bremen na ramena prostovoljcev je očitno radostno prakticiralo več centrov – se je eden, tisti zgoraj omenjeni, čutil napadenega. In je ugriznil nazaj.
Direktorica tega CSD je najprej pisala ogorčene dopise, da oni pa že ne morejo biti, oni! že! ne!, ker da nimajo nobene socialne delavke na dopustu (v članku je bilo navedeno, da je socialna delavka nekomu izročila seznam humanitarnih organizacij z navodilom, da naj se obrne nanje, ker ona odhaja na dopust), samo eno na bolniški, pa da oni ne uporabljajo fonta, ki je bil uporabljen pri seznamu, sploh pa društva Humanitarček ne poznajo in z njim niso nikoli sodelovali. Pri Humanitarčku so jo takoj postavili na laž – revidirali so vse prijave in ugotovili, da so od letošnjega avgusta pa do novembra, ko se je začela zgodba zelo javno razpletati, dobili štirinajst, šti-ri-najst! napotitev prav iz kraja, kjer domuje bojeviti mali CSD. In so humiji preverjali naprej – od štirinajstih uporabnikov jih je pet potrdilo, da so od CSD prejeli seznam.
Njihovih imen Humanitarček ne razkriva, kajti vsem so obljubili, da jih ne bodo izdali, saj so ti ljudje pri pomoči povsem odvisni od CSD, bojijo se maščevanja in izgube socialnih transferjev.
Samorogi obstajajo! Užaljeni dobri ljudje na CSD medtem tudi niso mirovali: vložili so kazensko ovadbo na policijo zaradi »lažnega izdajanja za uradno ali vojaško osebo po 305. členu KZ-1«. V prevodu to pomeni, da trdijo, da je na CSD sedela neznana oseba, ki se je izdajala za socialno delavko in z obema rokama vsakemu, ki je imel pet minut časa, delila sezname z naslovi dobrodelnih organizacij. Drugače povedano, ujemite samoroga!
Ker ni bila kriva ena (ali več) socialnih delavk, nikakor ne, torej je logično, da je morala biti to neka vsiljivka, ki se je skrivaj in povsem neopaženo naselila v njihove pisarne?
Halo?
Na policiji so naredili, kar so pač dolžni storiti, začeli so preiskavo. In humijem poslali zaprosilo za podatke o štirinajstih ljudeh, ki so se obrnili na društvo, in »ostale pomembne podatke«, dokumentacijo in dejstva, ki bi utegnila pomagati pri preiskavi.
Humiji so rekli ne. Ne damo. To so ranljivi ljudje in vse skupaj je samo slepilni manever, s katerim skuša CSD ugotoviti identiteto žvižgačev. Policija je odgovorila, da sklicevanje na varstvo osebnih podatkov ni na mestu, sploh pa ne bodo nikomur povedali, ne in še enkrat ne!
Humiji so se obrnili na informacijsko pooblaščenko. Podatkov o ljudeh, ki so jim zaupali, še vedno nočejo izdati. Če bo pa kdaj nedvoumno dokazano, da je bil res vpleten kakšen samorog, pardon, tretja oseba, ki se ji je zahotelo deliti sezname na CSD, se bodo v skladu s priporočili informacijske pooblaščenke prosilci za pomoč sami razkrili.
Več v Jani, št. 51, 20. 12. 2022
