Francu se razneži srce, kadar pomisli na skromno odraščanje v vasi Selovec pri Dravogradu. »Starša sta kupila kmetijo, ki je pred tem dolga leta samevala, pa je bilo treba veliko oranja in gnojenja, preden je zemlja postala rodovitna. Na njej sem odraščal s tremi sestrami. Namenjeno mi je bilo, da bom nasledil očeta, a me je glasba odpeljala na drugačno pot,« za začetek pove 85-letni Franc, ki je s sedmimi leti začel igrati ustno harmoniko, saj druge ni imel. Neskončno je bil srečen, ko je čez eno leto oče kupil rabljeno klavirsko harmoniko s pretrganim mehom. Kar sam jo je malo popravil, z lepilom iz moke in vode jo je zalepil, da je sin lahko ubiral tipke. »Bil sem presrečen, vse proste trenutke sem preživel za inštrumentom. Zdaj imam že petega, ki mi od leta 1964 odlično služi,« ponosno pove. Oče, odličen trobentar in zborovski pevec, mu je poleg znanja vseh del na kmetiji (šali se, da ima »paverakademijo«; paver je v koroškem narečju kmet) vsadil ljubezen do glasbe. Naučil ga je brati in pisati note ter bil ponosen, ko je že kot najstnik šel igrat, kamor so ga povabili – na pavernije ob žetvah, cerkvene praznike, partizanske shode, poroke, celo v hotel v Slovenj Gradcu, kar se je 15-letnemu mladeniču zdelo silno nobel. Nato pa se je zaposlil v Tovarni kos in srpov, kar se mu je zdela sanjska služba, saj je vsak mesec dobil plačo. Kmalu so ga povabili v glasbeno skupino, ki je igrala v hotelih v Slovenj Gradcu. Ker so bili tudi drugi trije glasbeniki zaposleni v tovarni kos, kar je bila kovaška industrija, so hitro dobili navdih za ime – Štirje kovači. Franc je prvo pesem napisal na štefanovo leta 1952, še preden je nastal ansambel. Takrat doma še niso imeli radia in so hodili k sosedom vsako sredo poslušat glasbeno oddajo iz Münchna, ob četrtkih pa sloviti Četrtkov večer domačih pesmi in napevov. »Ko sem enkrat slišal pesem Avsenikov, sem si dejal, da bom nekoč tudi sam pisal viže. Takrat je nastala skladba Pridi zvečer, ki jo igramo še danes.« Skupina je hitro postala uspešna, vabili so jih na turneje po svetu. Trikrat so bili v Ameriki in Kanadi, po Evropi, na Japonskem ... Franc je napisal več kot 800 skladb, izdali so 47 albumov pa kopico pesmaric in učbenikov. Obenem so člani zasedbe pridno hodili v službo, z glasbo so se namreč ukvarjali le ob koncih tedna.
Usodno srečanje. »Prihajam iz Mislinje, mesta slikarja Jožeta Tisnikarja. Oče je bil logar, kjer je imel revir, tja smo se selili. Odraščala sem s tremi sestrami, dobro smo se razumele. Mama in oče sta se vedno trudila za svoje dekline. Želela sta, da bi se izšolale, in ni nam bilo težko hoditi uro in pol v vsako smer v šolo. Vesela sem bila, ko sem po končani šoli dobila službo v Tovarni kos v Slovenj Gradcu. Po skoraj enem letu službe sem bila nekega dne s sodelavkami v pisarni in klepetala. Skozi vrata je stopil mladenič in prišel pozdravit kolegice. Proti njemu sem bila obrnjena s hrbtom. Ko sem se obrnila, so se najine oči srečale. Prestrelil me je s svojimi modrimi očmi in prijaznim pogledom. Zgodila se je ljubezen na prvi pogled, ki traja že 62 let. Ne vem, kaj je bilo, vendar je nekaj takega, da drži še danes, in je še vedno enako, kot je bilo: veliko razumevanja in spoštovanja,« pripoveduje Hermina, Franc pa se pošali, da se je gledal v »špegu«, pa ni videl nič takšnega kot ona. Je pa tudi njega zadelo kot strela z jasnega. Kmalu sta se poročila, in ker nista mogla nikjer dobiti stanovanja, želela pa sta biti samostojna, sta si uredila sobo pri njegovem basistu. Skoraj deset let sta bila tam in hkrati gradila hišo. »Kljub težkim razmeram nama je bilo lepo. Imela sva eno sobo, v njej je bilo vse – kuhinja, spalnica, star štedilnik, še motor sva pozimi dala notri, da ni zmrznil. Z ljubeznijo človek vse prenese in ljubezen vse premaga. Takrat in ves čas sva se zavedala, da tisti da pred matičarjem nekaj pomeni, in tega se drživa,« v en glas pravita zakonca, ki sta bila presrečna, ko sta dokončala svoj dom.
Skupaj skozi vse. Njuni sreči ni bilo konca. Zdelo se jima je, da imata vse: drug drugega, krasno novo hišo, službo, on še cvetočo glasbeno kariero. Edino otroškega joka ni in ni hotelo biti. »Toliko sva se trudila, solz pretočila. Tako je naneslo, nisva bila med srečneži, da bi dobila otroka. Sva se pa zato posvetila drugim stvarem in živiva lepo življenje. Razdajava se drugim in pomagava. Če je kdo potreben pomoči, imava vedno odprte roke,« pove Hermina. A 14. decembra pred štirimi leti se ji je sesul svet, ko je njenega Franca pred domačo hišo na sprehodu s kužkom na osvetljenem prehodu za pešce povozila nepozorna voznica. »Bilo je grozno. Tako ga je zadela, da ga je odneslo proti garaži pri vhodu, kuža pa je umrl. Franca so odpeljali v bolnišnico, sledile so ure negotovosti. Z operacijo so mu ustavili krvavitve, na intenzivnem oddelku je bil mesec dni in pol. Klicala sem v bolnišnico in trepetala za njegovo življenje, pa mi najprej niso dali spodbudnih novic. Ko so me končno spustili k njemu, me ni spoznal, šele teden dni po nesreči me je poklical Hermina in takrat ni bilo srečnejšega človeka na svetu. Trajalo je še kar nekaj časa, da se je postavil na noge. Hudo mu je bilo tudi zato, ker je imel za maja napovedan koncert, on pa ni odpovedal še nobenega. Ko je prvič poskušal prijeti harmoniko v roke, ga prsti niso ubogali. Oba sva jokala, ker mu ni šlo. Bil je čisto nesrečen, kako bo to izpeljal. Med drugim je že začel iskati harmonikarja, ki bi ga nadomestil. Potem je čisto vsak dan božal harmoniko in vadil. Trmasto je vztrajal in počasi dobival moč tudi v roke, da je lahko pritiskal na tipke. In tudi tistega koncerta 19. maja nismo odpovedali,« ponosno pove Hermina, ki se je možu na odru pridružila po naključju.
Več v Jani, št. 51, 20. 12. 2022
