Sevdalinke ste peli na začetku kariere, a tudi zdaj ste eno posneli. Ni čudno, da vas ta zvrst zaznamuje.

Res je, moj prvi posnetek je bila sevdalinka. Avdicijo na Radiu Sarajevo sem opravila pri 18. Poskušala sem že leto prej, a mi niso pustili. Toda to ni slabo, ker se marsikdo, ki se mlad povzpne v nebesa, izgubi. Dozorevanje, vzgoja, izobraževanje so koraki, ki jih ne smeš preskočiti, sicer te nekaj dočaka nepripravljenega in pride poguba. Začela sem s sevdalinko, z Mijatom Božovićem sem posnela Zelene oči in pesmi, napisane zame. Pozneje sem začela sodelovati z Milićem Vukašinevićem, a vse pesmi z različnimi avtorji so se naslanjale na staro, izvorno glasbo. Sevdalinka je bila moj temelj, tu sem se morala dokazati z interpretacijo. Naredila sem kakšnih 150 arhivskih posnetkov za Radio in televizijo Sarajevo s tamburaškim orkestrom in z velikim narodnim orkestrom RTV Sarajevo.

Bili ste največja zvezda bosanske televizije.

Veliko pevcev je bilo v tistem času zelo znanih in cenjenih, vendar sem gradila svojo pot, s svojo interpretacijo. Ko sem prvič slišala Zelene oči, se me ni dotaknila. Bila je preveč preprosta, vključno z besedilom, a postala je priljubljena celo prej kot jaz.

Obstaja tudi slovenska priredba.

Vem! In italijanska. To mi je povedal pokojni diplomat Miro Jančić. Takrat sem bila ljubljenka radia in medijev, a Miro mi je dejal: Veš, ko bo enkrat na plakatih pisalo Hanka, tako kot Tereza, torej brez priimka, pa bodo vsi vedeli, kdo to je, takrat boš res velika zvezda.

In to se je zgodilo.

Ja. S skladbo Voljela sam, voljela Milića Vukašinovića sem se prebila na jugoslovansko tržišče. Potem so prišle še druge: Baš ti suze lepo stoje, Ja te pjesmom zovem, Crne kose … Te se lahko brez težav uvrsti v sevdah, tradicionalno glasbo. Skladatelji so vedeli, katera skladba bo ustrezala moji senzibilnosti. Bile so tudi pesmi, ki jih nisem sprejela, ker se v njih nisem našla. Tiste, ki sem jih začutila, da bi jih lahko odpela iz svoje duše, so ostale.

Vaša kariera traja že dolgo. Ste se je že kaj naveličali?

Ne razmišljam o karieri. Življenje gre s svojim tokom. Dokler mi služita zdravje – hvala bogu sem zdrava – in glas, bom pela, potovala, imela koncerte, snemala. Ko pa bosta nekega dne narava in biologija naredili svoje, se bom trudila biti koristna za mlajše talente, ki jim je treba pokazati pomanjkljivosti.

Pa vas mladi sploh poslušajo?

Poslušajo me, ker jim to, kar imam povedati, veliko pomeni. Moj pristop je topel in iskren. Doživljajo me kot avtoriteto. Znam jih tudi pohvaliti. Če pa nekaj ni v redu, vem, kako to povedati, da jih ne prizadenem. Tako kot so meni lepo dajali nasvete, pokazali napake, recimo: To je dobro, ampak poskusi tako, morda bo še boljše …

Prej ste omenili Terezo. Bila je ena redkih, ki je med vojno nastopila v Bosni in tvegala življenje. Ampak vi ste pa ves čas živeli v Sarajevu, čeprav so se kakšni vaši moški kolegi odselili, uspeli zbežati. Kako se spominjate tega obdobja?

Ko se človeku začne vrteti film za nazaj in se spominja groznih dogodkov, ki smo jih doživeli, je strašno, tega zdrav človek ne bi nikomur privoščil. A za vojno pravijo: Rat nije nikom brat (vojna ni nikomur brat). Vojna prinaša samo nesrečo. Nikoli mi ne bo jasno, zakaj vojne sploh so. Kdorkoli jih je vodil, se mu je na koncu slabo pisalo. Lahko se borijo za ozemlje, žensko, moškega, posel, službo … Borba je dovoljena, a mora biti poštena, plemenita, diplomatska, moralna. Če ljudje dosežejo cilje nemoralno, nehumano, prej ali slej izgubijo vse. Pride dan, ko je treba vse plačati. Vedno sem se spraševala, zakaj nam vsiljujejo agende, tudi zadnjo, pandemijo … Da nas zaprejo, nas ločijo med seboj, nam odvzamejo pravico do življenja, ustreznega zdravljenja, službe ...

... tako radikalnih potez pa ne vlečejo, ko gre za onesnaževanje planeta.

Onesnažuje človek, narava je popolna. Zakaj za nekoga, ki vrže v reko plastično vrečko, ne uvedejo rigoroznih kazni, da ne bi nihče sploh pomislil, da bi to naredil? Da niti pomislil ne bi iz avta vreči cigaretni ogorek, papirček. Vključila sem se v gibanje Aktivista, ki se bori proti gradnji majhnih hidrocentral, ker z njimi rušijo naravno ravnovesje, uničujejo reke. Ko uničuješ reke, avtomatsko uničuješ naše zdravje in način življenja.

Torej se vam zdi pomembno, da se borite za dobre stvari?

Borim se povsod, kjer sem lahko koristna. Tam, kjer vidim, da se kratijo človekove pravice, zdravje, življenje ljudi, sem stroga in se mi zdi pomembno oglasiti ter upreti.

Čeprav vam to morda škodi pri karieri?

Pa saj mi ni. Tega mi tudi nihče ne plača. Ljudi, ki delajo to za denar, hitro spregledam. Sama to počnem intuitivno in iskreno.

Ste slišali za novejši slovenski film Sarajevo safari o tem, kako so tuji »turisti« hodili v Sarajevo streljat ljudi?

O tem sem brala. Vedeli smo, da tuji plačanci dobivajo denar, če koga ustrelijo dol s hriba. Tega, da so prihajali v Sarajevo bogataši, ki so se tako izživljali, pa nismo vedeli. Ti so povsem izgubili kompas, moralni človeški princip. Tega kar ne morem verjeti. Kaj je to zlo v njih, da se praznijo s tem, da ubijajo, rušijo ljudi? To mi ni jasno.

Na kaj pomislite, ko se spomnite vojne?

Spominjam se groze. Ko se je začelo, sem imela obveznosti, koncerte. Razmišljala sem, kako bom potovala, če me kdo zapre, kaj bo, če ne bom mogla delati. Mislila sem, da bo mednarodna skupnost to zaustavila v nekaj dneh. To smo vsi pričakovali. Mednarodna skupnost pa je do bosanskega prebivalstva odigrala zelo slabo vlogo. Spominjam se lakote, ni bilo elektrike, vode, plina, drv …

Kako ste se greli?

Na vse mogoče načine. Ljudje so dvigovali parket, razbijali so okna v kleteh ali tista, ki so bila polomljena. Odstranili smo les in ga naložili v ogenj, ki smo ga kurili v provizoričnih pečeh. Od vsega je bilo najhujše, da smo bili zaprti, saj nisi smel ven pomoliti nosu, ker so vse okoli streljali ostrostrelci s hriba. Nikoli nisi vedel, od kod grozi nevarnost.

Ste bili kdaj v smrtni nevarnosti?

Sem. Seveda. Na mojem dvorišču je eksplodirala bomba. To je bila katastrofa! K sreči smo bili v kleti. Vse je bilo uničeno. Življenje smo improvizirali.

Kako pa živiš po taki grozni preizkušnji?

Ko preživiš nekaj takega, si samo rečeš: preživeli smo, živi smo, gremo naprej. Žal je bilo v interesu tistih, ki so naredili vojno, da uničijo Bosno, razselijo ljudi, da med ljudmi zasejejo sovraštvo. Bosna je bila Jugoslavija v malem. Vse narodnosti so bile tu. Tako lepo smo se družili, da se je zdelo noro samo pomisliti, da bi lahko tu bila vojna. Celo zdaj, ko se družimo z ljudmi, ki so pripadali drugemu narodu, govorijo enako. A kaj hočemo … V Bosni so Srbi, Hrvati, Bošnjaki, muslimani, ki so skupaj delili to usodo, ostali do konca. Seveda le tisti, ki so preživeli. A ne bi več govorila o vojni. Mimo je, samo to je pomembno.

Kako se danes počutite v svoji koži?

Krasno se počutim v svoji koži, v svojih letih, z vsemi izkušnjami in rezultati. Nekega dne je vse včeraj. Življenje mora naprej. Pomembno je, kako ga bomo dojemali, kako se bomo spopadali z izkušnjami, izzivi. Kako nas izkušnje prekalijo, učvrstijo, nam pomagajo postati boljši. Vse, kar se v življenju zgodi slabega, na kar nismo imeli vpliva, razumemo kot preizkušnjo, ki nas je naučila, da smo dobri ljudje, močnejši, izkušenejši, pogumnejši. Nikoli ne razmišljam, ne obžalujem. Ne razmišljam pa niti o prihodnosti, kaj bo čez deset ali tri leta. Bo, kar nam bo določeno in kakor bomo to sprejeli. So stvari, ki jih želimo, in druge, ki jih nočemo. Od nas je odvisno, kako se bomo borili z novimi izzivi. Pomembno je, da se človek veseli življenja v vsakem trenutku. Zato je najpomembnejša sedanjost, vedno pa moraš paziti, ali boš nekoga osrečil ali pa ga prizadel. 

Poročeni niste več, imate pa dva otroka, sina in hčerko …

... ki je moja desna roka. Imam tudi že dva vnuka, vnukinja hodi v tretji razred, vnuk je star štiri leta. V veliko veselje sta mi. Kadar sem prosta, se veselim druženja z njima. Sin pa ni poročen.

Več v reviji Jana, št. 50, 13. 12. 2022