"Lepo prosim za kakšen nasvet, ker ne vem, kako naprej. Mlajši sin je nemogoč, same borbe so z njim, kar naprej se nama upira. Tako drugačen je od starejšega, ki je letos v prvem razredu in je priden, vesten in odgovoren, z njim nimamo nobenih težav. Če bi bil tak kot njegov mlajši brat, sploh ne bi imela nobenega več, o tem sem prepričana. Oba z možem sva že močno utrujena zaradi stalnih borb, za vse porabimo nekajkrat več časa kot drugi. V službo pridem vsa prepotena, tam sem si naredila zalogo oblačil, ker se moram včasih preobleči, drugače ne gre. Potem sedem in spijem kavo, da se nekoliko pomirim in sem se sploh zmožna posvetiti svojemu delu. Vem, da se grdo sliši, ampak v službi si oddahnem, ker imam vse pod kontrolo. Sem vodja skupine, s sodelavkami se dobro razumemo, povedala sem jim za svojo težavo in so razumevajoče. Že ko se pripravljam na odhod domov, me je strah, kakšna drama me čaka ob odhodu iz vrtca. Mož je pri tem nekoliko uspešnejši, nekako ga zamoti in vse poteka mirneje, čeprav seveda ne mirno, da se razumemo. V vrtcu pravijo, da je sicer zelo živahen, a prijeten, in da se ga da pripraviti k delu, le malo dlje traja. Na obe vzgojiteljici je zelo navezan, predvsem na starejšo, in tudi doma pripoveduje o njej, kadar je seveda pri volji, da kaj pove. Kadar ga pridem iskat, noče domov in bi se še igral, meni pa se mudi, včasih ga moram dobesedno odnesti ven, takrat kriči, opleta z rokami in nogami, da sem spet vsa prepotena, preden prideva domov." Irena
Eva Horvat Kuhar svetuje
Za mlajšega niste napisali, koliko je star, sklepam, da se giblje tam okrog treh let, saj je vedenje, ki ga opisujete, precej značilno prav za to obdobje, ko se otrok začenja zavedati svoje moči nad svetom in jo z veseljem uporablja. Starejši fantek je bolj vodljiv, brez velikih težav se je prilagajal, bolj je bil ritmičen, relativno hitro je usvojil spalno rutino in se brez večjih težav vklopil v družinski ritem. Mlajši ima zaradi močne volje prav pri prilagajanju precejšnje težave, kar je nedvomno povezano z obdobjem, ki ga preživlja. Vsako situacijo vzame kot poligon za uveljavljanje svoje volje in za poskus premikanja meja. Če boste na to obnašanje pogledali kot na posledico normalne in hudo naporne razvojne stopnje, vam bo lažje. Otroci se rodijo z različno osebnostno strukturo in vaš mlajši je nedvomno precej intenzivno bitje, zahteva veliko vaše energije, ampak nikar ne obupajte.
Super je, da se s sodelavkami razumete
To pomeni, da jim lahko tudi nekoliko potarnate in razložite, zakaj ste po prihodu zamenjali oblačila, morda se lahko celo družno malo pošalite na ta račun. In ne, ne mislim, da je grdo, da se v službi dobro počutite. Svoje delo obvladate, poleg tega vam v tem času ni treba prežati na kakšen izpad in morebitno gašenje vedenjskega požara. Še sreča, da je tako, si predstavljate, da še tam ne bi imeli razumevajočih ljudi okoli sebe in bi se morali boriti za svoj mir.
Kaj pa mislite o tem, da bi ga včasih mož odpeljal v vrtec? Morda bi se lahko dogovorila za dežurstvo, morda vsak en teden, ali pa bi se glede na zahteve vajinih delovnih mest dogovarjala sproti. Glede na to, da je pri malem nekoliko uspešnejši, bi bila to dobra rešitev.
Osredotočite se na primerno vedenje
Najpomembnejše – ne pozabite obeh otrok pohvaliti, kadar se obnašata tako, kot od njiju pričakujete, kar je predvsem pomembno za mlajšega. Morda vas včasih razočaranje in bes zaneseta, da opazite le negativno obnašanje, pozitivno pa prezrete. Nikar! Morda ni videti, ampak tudi mali se ne počuti najbolje, čeprav daje vtis, da v svojem nesodelovanju uživa. Bodite pozorni, bolj ga karate in se borite z njim, intenzivnejši je njegov upor. Na srečo je tudi obratno. Kadar ga pohvalite, seveda za dejanja, kisi pohvalo zaslužijo, s tem tlakujete pot do večjega vzgojnega vpliva in predvsem mirnejših dni.
Eva Hrovat Kuhar je mama dveh otrok, univ. dipl. psihologinja,
družinska terapevtka in vedenjska terapevtka, tudi avtorica knjig
Izziv poroda in Poporodni izziv ter Izzivi sodobne vzgoje.
Več v reviji Jana, št. 50, 13. 12. 2022
