Fante še vedno učijo, da dekleta rečejo NE, mislijo pa JA

Vsakdo, ki je kdaj hodil v šolo, ve, da se tam dogaja spolno nasilje. Ali ga je dojel kot tako, pa je vprašanje vpletenosti, vzgoje in empatije. Otipavanje, komentiranje delov telesa, izpostavljanje pornografskim vsebinam, pošiljanje sporočil s seksualno vsebino in podobno je nekaj, kar odrasli še kako opredelimo kot spolno nasilje, če se dogaja nam. Pri otrocih pa se nad vsem tem še vedno pogosto odmahne z roko, češ – bodo že prerasli, hormoni jih dajejo. A iz malega raste veliko. In da, spolno nasilje je VSAKO dejanje s spolno vsebino, ki si ga drugi ne želi, pa naj bo verbalno ali telesno. O vsem tem smo se pogovarjali s Katjo Zabukovec Kerin iz Društva za nenasilno komunikacijo.

Največja raziskava o spolnem nasilju v šolah je iz leta 2018, v njej pa je sodelovalo 4.617 učencev iz 70 slovenskih šol iz vseh regij. Podatki, ki jih je zbrala, so alarmantni. Vsaj eno od oblik spolnega nasilja s strani vrstnikov je doživelo 38 odstotkov deklet in 28 odstotkov fantov, 17 odstotkov deklet in 11 odstotkov fantov pa je vsaj enkrat doživelo eno izmed hujših oblik spolnega nasilja s strani vrstnikov. Te številke nam nastavljajo ogledalo, kako resni smo kot družba z ničelno toleranco do spolnega nasilja. Ozaveščevalni plakat ali oglas tu in tam ne bo dovolj, obrabljene krilatice ne spreminjajo družbe. (Pre)vzgoja odraslih in mladih se mora dogajati v praksi in povsod – na delovnih mestih, v restavracijah, športnih klubih, pekarni, knjižnici in seveda v šoli. Ravno zdaj Zavod za šolstvo v sodelovanju z nevladnimi organizacijami pripravlja protokol, ki bo določal ravnanje šol ob spolnem nasilju. To je izredno pomemben korak in sporočilo, da mora biti toleranca do spolnega nasilja ničelna tudi v praksi, ne le na papirju. Na ravnateljih in učiteljih pa bo, da protokol tudi izvajajo.

Katja Zabukovac Kerin: »Meje moramo postaviti že zelo zgodaj in kategorično zavrniti vsakršno nasilje.«

Kako pridejo te teme do vas na Društvu za nenasilno komunikacijo?

Šole že leta pri nas naročajo preventivne programe. Ne vse, tiste bolj angažirane in senzibilizirane. Odločajo se za različne teme, vedno pa pokrivamo različne oblike nasilja. Osredotočamo se na to, da otroke učimo, kako ne povzročati nasilja, ne na to, kako se z njim spopadati. Smisel ni v tem, da žrtve učimo, kako biti »dobre« žrtve, kako ob nasilju ravnati, ampak v tem, da vzgajamo v nenasilje. Z igrami in pogovori se poskušamo dokopati do prepričanj mladih o spolnem in drugih vrstah nasilja, govorimo o prepričanjih, ki jih imajo sami o sebi, o svojih odgovornostih, pravicah in dolžnostih. Iz teh namreč izhajajo njihova ravnanja. Do spolnega nasilja pridemo največkrat ravno preko prepričanj glede spolov, tega, kako naj se vedejo fantje in kako dekleta, kaj je primerno in kaj ne. Takrat srečamo veliko okostenelih prepričanj, pregovorov in rekov. Da ko punce rečejo ne, v resnici mislijo ja in podobno. Žal opažamo, da se v zadnjih 25 letih, odkar delujemo, stvari tu niso dosti spremenile.

Resno? Starši še vedno učijo fante, da punca reče ne samo zato, da ne izpade »lahka«?

Da, že otroci v zadnji triadi osnovne šole imajo ponotranjeno to prepričanje, ki so ga zagotovo prevzeli od staršev, v srednjih šolah pa je to sploh pogosto. Po prav vseh delavnicah pride k nam kakšen otrok in pove, kaj se mu je zgodilo. Tako imamo precej dober vpogled, kako je, če si star osem, deset, 15 let in doživljaš spolno nasilje.

Skoraj odstotek šolark je v raziskavi odgovorilo, da jih je vrstnik prisilil v spolni odnos.

Kako pa je biti otrok in to doživljati?

Predvsem otroci dobivajo zelo različna in nasprotujoča si sporočila od odraslih. So odrasli, ki takoj demonizirajo vsak dogodek, so takoj v skrbeh in grejo v ekstreme. Ne smemo pozabiti, da so tudi otroci spolna bitja, da jih stvari zanimajo in da raziskujejo. O spolnosti se pogovarjajo in včasih pogledajo kak posnetek. Včasih starši in šola naredijo iz tega velik halo, tudi v zadnji triadi osemletke. Nekateri mislijo, da se je starost, pri kateri otroci začnejo s spolnimi odnosi, močno znižala. A to ne po raziskavah ne po naših izkušnjah ne drži. Otroci v tem primeru lahko dobijo občutek, da je vse v zvezi s spolnostjo prepovedano, nevarno in jih lahko ogrozi. Po drugi strani so zasuti s seksualiziranimi podobami, pornografija pa jim je na dosegu prstov. Gibajo se med dvema skrajnostma in vidimo, da so pogosto zmedeni in da bi radi preverili, kako je zdaj s tem. So neverjetno odprti in pripravljeni pogovarjati se o spolnosti. Ni jim nerodno vprašati, večinoma so tudi pripravljeni slišati, kaj jim govorimo, in spremeniti svoja prepričanja. Zato je neskončno pomembno, da se z otroki pogovarjamo, jih vzgajamo, jim razlagamo. V šoli je tega vsekakor premalo. Želeli bi si predmet, ki bi bil posvečen grajenju medosebnih odnosov in razvijanju socialnih kompetenc. Če na račun matematike ali kemije, pa tudi prav. Mnogih znanj, ki jih dobijo v šoli, ne bodo otroci nikoli več uporabljali, medtem ko je sobivanje in sodelovanje nekaj, kar bodo počeli vse življenje. Spolne vzgoje v šoli praktično ni. V najboljšem primeru se natakne kondom na banano in otroke pouči o spolno prenosljivih boleznih. O odnosih, mejah, pravicah, povezanih s telesom, pa ne govori skoraj nihče.

Vsaj na papirju naj bi šola bila tudi vzgojni, ne le izobraževalni zavod.

Šolo obiskujejo otroci v letih, ko se izoblikujejo, in jo zapustijo kot mladi odrasli. To je čas, ko njihova zmotna prepričanja v nastajanju še lahko korigiramo tako, da ne bodo nevarni sebi in drugim, ko odrastejo. Ker kje, če ne v šoli, pa bomo vzgajali v nenasilje? Mnogi otroci, ki gojijo škodljiva prepričanja, jih prinesejo od doma, tako da na njihove starše ne gre računati. Kar se tiče spolnosti, jih je treba naučiti, da vidijo tudi svoje odgovornosti, ne le svojih pravic, včasih tudi namišljenih.

Neskončno je pomembno, da se z otroki pogovarjamo, jih vzgajamo, jim razlagamo.

Kaj pa dojemajo kot svoje pravice v spolnosti?

Odvisno od vzgoje. Fante pogosto vzgajamo zelo drugače kot deklice. Pripisujemo jim aktivno vlogo, vlogo osvajalcev. Že beseda je problematična, iz vojne in spopada. Če jim nekdo reče ne, naj bi to bilo povabilo, da so še vztrajnejši, se še bolj »trudijo«. Iz tega potegnejo, da je njihova naloga, da si izborijo, kar želijo. Dekleta pa mislijo, da ne smejo biti aktivna, da morajo počakati, da fant stori prvi korak. Še vedno poslušamo, na primer, da mora na zaključnem plesu fant povabiti punco, da se ne spodobi, da povabi ona. Začne se s takimi manjšimi sporočili. Za fante je normalno, da jih spolnost zanima, da jih zanima telo. Dekleta naj bi to vsaj skrivala. Zelo očitno je to pri tem, kako mnogi odrasli normalizirajo otipavanje, češ da je to normalno, saj po fantih divjajo hormoni in tako raziskujejo spolnost. Kot da pri dekletih hormoni niso faktor in kot da to opravičuje tako vedenje. S tem dajejo zelo nevarno sporočilo za oba spola – da je žensko telo na voljo za moško »raziskovanje«. S tem učimo dekleta sprejemati nesprejemljivo, fante pa, da je to njihova pravica. Oboji bodo šli s tem sporočilom tudi skozi odraslost. Raziskava med študentkami je pokazala, da že vnaprej pričakujejo, da bo to, da so ženske, pomenilo, da bodo doživljale različne vrste spolnega nadlegovanja.

V veliki meri moramo delati s tistimi, ki nasilje povzročajo. Na svojih delavnicah srečujemo take, ki se smejijo in jim je to zabavno; ki to počnejo, ker jim je dolgčas, ker to vidijo v pornografskih filmih.

Več v reviji Jana, št. 50, 13. 12. 2022