Kaj pričakujete od objave te zgodbe v časopisu, jo vprašam. Po premisleku reče, mogoče se bo kdo zamislil. Mogoče bo pomagalo komu drugemu.

Tole je njena zgodba.

Mozaik zlorab? Zelo sva povezani, pripoveduje. Kaj ne bi bili, ko se je deklica pred štirimi leti rodila, sta njena starša ravno postavljala na noge svoje podjetje in je bila zato punčka veliko v babičinem varstvu. Od prvega dne sem jo pazila, pravi babica. S hčerko in zetom, ki živita v isti hiši z ločenim vhodom, so se dobro razumeli – potem pa je lani poleti pri preoblačenju vnučka rekla, da gre »luli v piško« in da ji je to povedal oči. Pa da jo oči boža po »piški«, in je tudi pokazala, kako. In sta to povedali mamici, mamica je vprašala svojega moža, ali to drži, on pa je vse zanikal. Naslednji dan je hčerka povedala babici, da ji je punčka rekla, da je babico samo nahecala.

Potem so se začela kopičiti opažanja, drobne stvari, ampak nenavadne in včasih vznemirljive – spremembe v vedenju deklice, odklanjala je hrano, jokala za vsako malenkost, imela podnevi in ponoči histerične napade besa, ni hotela na stranišče, češ da jo ob lulanju in kakanju boli. Včasih cele ure ni šla lulat, nekoč od zjutraj do petih popoldne. Govorila je, da jo oči tepe, bila je prestrašena, češ da so v hiši levi in pajki. Ni se hotela tuširati, ob tem je vsakič jokala, ni si hotela umivati las, ko se je zbudila, je vpila, pusti me, pusti me, ob tem pa jokala in brcala. Kazala je samopoškodovalno vedenje, še čisto majhna je dala rokico v predal in ga zapirala, butala je z glavo ob zid, s petami silovito tolkla ob svoj stolček … Začela je risati vedno enake nenavadne risbe, nekaj časa je risala samo to.

Bili so tudi telesni znaki, večno vneta ritka, nerazložljive ranice in praske, okrogla ranica na hrbtu, ki se več mesecev ni zacelila, rdečina pod usteci – mamica je rekla, da od tega, ker se je igrala s plastično steklenico, mala je trdila, da je padla. Ali pa je tožila, da jo boli »piška«, najprej zato, ker naj bi se udarila na kolesu, potem je rekla, da je padla po stopnicah … Saj je bilo kaj nenavadnega tudi že prej, očka jo je, na primer, še čisto majhno rad zadrževal v naročju, če se mu je izvijala in se upirala, je imel še večje veselje. Prvi dve leti ga žena niti za hip ni pustila samega s hčerko, je opazila babica. Zdelo se je, kot da ščiti hčerkico, toda bolj ko je babica trdila, da je nekaj narobe, bolj je hči zagovarjala moža in se slednjič postavila povsem na njegovo stran, brezskrbno je odmahovala ob babičinih opozorilih, češ, saj ni nič, to je normalno. In otrokov pediater ni ničesar opazil? Da punčke mamica ni prav pogosto peljala k zdravniku, pravi babica, ki je enkrat staršema postavila ultimat: da ju bo prijavila, če hčerke ne odpeljeta k specialistu. Obljubila sta, da jo bosta, a nazadnje iz tega ni bilo nič.

Punčka je pogosto potožila, da je oči hudoben, nekoč ga je imenovala »zlobni stric«. Kadar so se od kod pripeljali domov, ni hotela iz avta, rekla je, nočem v to hišo, in kazala na domačo. In potem so tu še stvari, ki jih je povedala, besede, ki jih tako majhen otrok sploh ne bi smel poznati: »Oči me je z lulijem udaril v rito«, »lizala sem lulija«, »oči me boža po piški«, »luli gre v piško«.

Kaj storiti, kaj storiti? Babici, ki je staršem začela postavljati neprijetna vprašanja, si je punčka komaj še upala kaj povedati. Nekoč jo je vprašala: »Babi, ti pa nisi hudobna, a ne? Ne, sem rekla, nisem hudobna. Zakaj? In pravi, mamica je rekla, da si ti zelo hudobna.«

V vrtcu babici niso hoteli nič povedati, rekli so, da niso opazili ničesar razen tega, da punčka noče sama na stranišče. Domači so trdili, da ne opazijo ničesar, »tudi mož mi je ves čas govoril, kaj, če ni res? Doma si vsi zatiskajo oči.«

Vedno bolj obupana babica pa ni odnehala, iskala je pomoč, klicala pedagoge in psihologe, institucije, ki se ukvarjajo s spolnimi zlorabami … in vsi so ji svetovali enako: prijavite. Nekje so ji celo zagrozili, da bodo oni prijavili njo, češ da je sokriva, če ne prijavi zlorabe, pozneje so jo klicali, ali je že prijavila. »Jaz pa sem se bala prijaviti in sem jim tudi povedala, zakaj: iz tega ne bo nič. Trdnega dokaza nimam.« Mož, ki se je bal, da bodo otroka odpeljali stran, ji je govoril, naj ne dreza v to. »Tudi moj mož se zaveda resnice, vendar ga ta tudi uničuje. Kajti zaveda se, da nimam stoodstotnega dokaza. Moram rešiti ubogo punčko ... vendar moram misliti tudi na moža.«

Pametni pišejo. Je bil pa v vsej tisti kopici mnenj in nasvetov eden zelo uporaben: nekdo ji je svetoval, naj si dogodke in svoje opažanja zapisuje. In si jih je.

Leto dni je oklevala, tehtala za in proti. Predolgo, pravi zdaj. Potem sta šla na začetku letošnjega poletja z možem na center za socialno delo in svoje sume o spolni zlorabi vnukinje prijavila. Na CSD so ju poslali na policijo in sta podala prijavo še tam. Naslednji dan sta domov prišla dva kriminalista. Povedala jima je svojo zgodbo, predala svoje zapiske … in potem se ni zgodilo nič.

»Ko sem šla čez čas na CSD vprašat, kako stvar poteka, so rekli, da tega nimam pravice izvedeti.« Ponudili pa so ji nekoga za pogovor. Da jo je ženska poskušala na vsak način prepričati, naj da mir in naj pusti, da kriminalisti opravijo svoje, poroča babica, ki se potem k tej svetovalki ni več vrnila.

S policije so na začetku septembra sporočili, da je kriminalist primer predal drugi kriminalistki, te pa babica, ki je vztrajno klicala na policijo, nikakor ni mogla priklicati.

Na začetku novembra je s tožilstva prišlo obvestilo, da so »poročilo …, ki ga je šteti kot kazensko ovadbo zoper osumljenega …« zavrgli, »ker ni podan utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje.«

Sindrom norih babic. V sklepu tožilstva tudi piše, da je bilo opravljenih kup razgovorov – s prijaviteljico in njenim možem, z otrokovimi starši, pa tudi z deklico, s katero so se pogovarjali v vrtcu v prisotnosti vzgojiteljice in socialne delavke, vendar »ni bilo ugotovljenih elementov spolne zlorabe«, teh prav tako niso našli v medicinski dokumentaciji otroka. So pa odkrili nekaj drugega: da ima babica neozdravljivo degenerativno nevrološko bolezen, zaradi katere naj bi se spremenila. Z drugimi besedami, babica naj bi videla stvari, ki jih ni, »njene trditve ne držijo, temveč so plod njenega spremenjenega dojemanja in razumevanja sveta okrog sebe.« Poročilo daje občutek, da je prav babičina bolezen tisto, kar govori proti njej.

Vprašala sem nevrologinjo, ki ni babičina zdravnica, nje in njenega primera ne pozna, ali je mogoče, da babičina bolezen spreminja osebnost. Je mogoče, je odgovorila, obstaja vrsta demence, ki jo povezujejo s to boleznijo, sploh v povezavi z določenimi zdravili.

Ampak treba je tudi povedati, da seveda sploh ni nujno, da se je to pri babici tudi zares zgodilo, saj se demenca ne razvije pri vseh.

Babičin dnevnik sem poslala Katji Bašič, bivši kriminalistki in ustanoviteljici Združenja proti spolnemu zlorabljanju, nevladne organizacije za pravice zlorabljenih otrok. Na podlagi babičinih zapiskov je napisala obširen odgovor. Med drugim pravi: »Sama bi na to gledala kot na sum spolne zlorabe, seveda pa bi pri tem raziskovala vse okoliščine življenja v tej družini; odnos med staršema, osebnostne lastnosti očeta in matere, očetovo eventualno 'sprehajanje po spletnih straneh', njuno spolno življenje idr. Ta dobro pregledana širina bi lahko sum utrjevala. Zanikanje matere oz. nekako mirno nezaskrbljenost je lahko pripisati tako strahu pred razkritjem kot strahu pred partnerjem ali nezmožnosti njenega soočanja z zlorabo.« Pravi tudi: »Ne poznam pa primera, ko bi se toliko star otrok lagal s takšnimi besedami. In tudi sporočila babice so zato realna, govori točno tako, kot je to rekel otrok, v okoliščinah, ki so ga spomnile na dogajanja.«

Vendar bo glede na zanikanje matere in glede na to, da osumljenci dejanja praviloma ne priznajo, zlorabo težko dokazati, nadaljuje, »za babice pa sama pravim, da je pri nas zelo prisoten 'sindrom norih babic', kajti najpogosteje se njihova opažanja pripisujejo nesprejemanju zeta, njihovi situaciji v družinah, babice so 'nore' itd.«

Nobenega nesprejemanja ni bilo, pravi babica: »Zeta sem občudovala, bil je malce težak, a sva ga z možem sprejela. Spremenil se je, drugačen človek je postal. Ko sta se poročila, sem dala del hiše prepisati njemu in hčerki, ker sem jima hotela povedati, da ju imam rada. Nikoli ni bilo nobenega problema, nikoli. Nobenega prepira, dobro smo se razumeli, nič nisem imela proti njemu, sicer tega tudi ne bi naredila, ne bi prepisala hiše. Zdaj se kesam.«

Smo že omenili, da je hčerka babici zagrozila, da jo bo spravila v norišnico?

Vse po črki zakona. »Najmanj pa, kar bi policija po mojem morala narediti že na osnovi teh sporočil, je pisanje poročila tožilcu, CSD pa kot odgovoren za zaščito otrok bi moral s sklicanjem tima najmanj skupaj z vzgojiteljico vrtca (morda je zaznala nenavadno vedenje otoka), pediatrinjo (za čim je otrok oboleval, če je, kdo ga je vozil k njej, itd.) podati mnenje, ali je otrok ogrožen ali ne,« zaključi Katja Bašič.

Policija je to tudi naredila, stvar so predali tožilstvu, a ko sem se hotela pogovoriti z njimi, kriminalistke, ki je vodila primer, nikakor nisem mogla ujeti. Z gospodom v telefonski centrali sva se slišala tolikokrat, da sva bila že na dobri poti, da postaneva najboljša prijatelja, a kamorkoli me je vezal, je telefon zvonil v prazno. Potem sem jim napisala sporočilo. Čez pet (!) dni me je poklicala policistka, ne tista fantomska kriminalistka, ki sem jo iskala, temveč neka druga, in rekla, da primera ne pozna, se bo pa pozanimala. Ni se več oglasila, tudi potem ne, ko sem ji napisala še eno sporočilo.

Na CSD so bili redkobesedni, so pa zatrdili, da so naredili vse tako, kot je treba. Preiskano je, verjemite, so rekli. 

Več v reviji Jana, št. 48, 29.11.2022