Soočenje, ki ga je vodila Biserka Marolt Meden, je bilo sklepni dogodek 21. festivala za tretje življenjsko obdobje, kandidatki in kandidati za predsednika pa so odgovarjali na vprašanja o problematiki starejših. Vprašanja so dobili en dan prej, tako da so se nanje lahko vsaj malce pripravili.
Ob otvoritvenem vprašanju, kaj menijo o sloganu festivala Vsi smo ena generacija, smo med drugim lahko izvedeli, da se starejši Gregorju Bezenšku zdijo steber družbe, Miha Kordiš je zanikal konflikt med generacijami, ker da smo dovolj bogata družba, da nam ni treba izbirati, ali bomo gradili domove za starejše ali pa stanovanja za mlade družine, Logarjeva osemletna hči je med počitnicami teden dni pomagala v domu za starejše in to ji je bilo med vsemi počitniškimi dejavnostmi najbolj všeč, Prebilič živi z obema 83-letnima staršema in ga skrbi, ker so starejši danes najbolj izključeni iz družbe.
Zahvala z nizko pokojnino. Ali v družbi dovolj cenimo pretekli in sedanji prispevek starejših v izgradnji države in družbe? Bezenšek in Brglez sta si bila enotna, da dela starejših ne cenimo na ustrezen način. »Pokojnine so prenizke in najnižje bi morale biti vsaj nad stopnjo revščine. Šele ko bomo pripravljeni vlagati tudi v starejše, bomo lahko rekli, da smo se jim zahvalili za narejeno,« je nadaljeval Brglez. Cigler Kralj meni, da živimo v državi blaginje in da smo starejšim generacijam zelo hvaležni, cenimo njihov prispevek.
»Ne le da prispevka prejšnjih generacij ne cenimo dovolj, mislim, da ga sploh ne cenimo,« je dejal Kordiš, si takoj prislužil krepak aplavz in razložil: »Pokojninske reforme samo jemljejo in jemljejo, podaljšuje se delovna doba, znižujejo odmerni odstotki … Starejši so grozljivo izpostavljeni tveganju za revščino in samo s političnim ukrepanjem se to lahko popravi. Če bi cenili prispevek prejšnjih generacij, potem država ne bi že pred dvema desetletjema skrbi za starejše prepustila trgu, da se na njem naselijo korporacije, ki ljudem zaračunavajo zelo visoke oskrbnine. Potrebujemo družbo organizirane solidarnosti, ki bo delovala za vse, ne samo za nekatere. Da se zagotovi varno starost za slehernika.«
Logar: »Da se 20 let čaka na zakon o dolgotrajni oskrbi, pomeni, da se do sedaj dela preteklih generacij ni cenilo dovolj, to kaže tudi padanje odmernega odstotka (za pokojnine, op. a.), ni pa vse črnogledo.«
Postarali se bomo levi in desni. Pirc Musarjeva je nadaljevala: »Največji problem politike na vrhu je, da se ob vsakokratni menjavi oblasti vsi projekti začno z ničelne točke. Ni strategij, strateških razmislekov, ni konsenza o projektih, ki jih je treba voditi od ene barve vlade do drugače obarvane vlade. V zadnjih tridesetih letih je imela Slovenija samo eno vlado, ki je zdržala štiri leta, nobena ni izpeljala dveh mandatov. Ravno za zdravstveno in pokojninsko reformo, ki sta največja rakava rana tako za starejše in prihodnje generacije, ni strategije!«
Da se bomo postarali tako levi kot desni, je dejal Prebilič. »Ravno pri staranju družbe ne potrebujemo barv vlad, temveč sodelovanje. Nisem zadovoljen z odnosom do starejših.« Ker ima poslovne odnose z Japonsko, dobro ve, kako Japonci cenijo starejše, tam imajo poseben status.
Sabina Senčar: »Še nikoli v naši zgodovini zdravstvo ni bilo manj dostopno, še nikoli se starejši ljudje niso počutili bolj osamljeni, manj sprejeti in manj ljubljeni. Imeli smo obdobje treh let, ko so se starejši ljudje počutili bolj osamljene in bolne kot sicer. Če hočemo zagotoviti sredstva in poskrbeti za kulturne odnose, moramo podpreti vse generacije.«
Več v reviji Jana, št. 30, 4. 10. 2022
