Za odgovor smo se obrnili na profesorja dr. Petra Umeka, priznanega kriminalističnega psihologa. »Število umorov vsako leto zaniha, a kakšnih večjih odstopanj ni,« pravi. »Da je tega več, se nam zdi iz dveh razlogov. Mediji o tem veliko poročajo, obenem pa je medijev čedalje več. Ne le tisk in televizija, zdaj imamo tudi digitalne medije, tako da nas novice res povsod obkrožajo. Drugi razlog je zgostitev. Včasih se zgodi nekaj odmevnih umorov v razmaku nekaj mesecev ali celo manj, in to nam daje občutek, da je tega veliko, pa čeprav morda potem mesece ne bo nobenega.« Tudi slika umorov ostaja skozi leta enaka. Najpogosteje morilec napade z nožem, sledi strelno orožje, potem pa reči, ki so tisti trenutek pri roki – sekira, kladivo, kmečko orodje. Tudi razlogi ostajajo enaki in so praviloma zelo osebni ter zelo čustveno obarvani. Skoraj brez izjeme se umori dogajajo znotraj družine, med sosedi ali bližnjimi znanci. Pogosto gre za družinska nesoglasja, ki se vlečejo. Ta so, denimo, pripeljala do tragedij, ko je pred nekaj leti vnuk ubil babico, dedka in starega strica in ko je sin umoril mamo, očeta ter sestro. Bolestno ljubosumje je še en pogost razlog za umor, pravi Umek. »Še posebej veliko je umorov iz ljubosumja, ko je starejši moški v zvezi z mlajšo partnerico. Potem so tu še moški, ki jih je partnerica zapustila. Tu ne gre nujno toliko za ljubosumje kot za mačizem, užaljenost in občutek, da so bili ponižani.«

Od sporočil do mrtvih hišnih ljubljenčkov. Prav za te umore je značilno, da storilec žrtev najprej zalezuje. »Zavrnjeni partner bivšo partnerico čaka pred službo, hodi k njej domov, jo kliče, ji pošilja sporočila in podobno,« opisuje Umek. Tu še zdaleč ne gre (le) za izjave ljubezni in prošnje, naj ga vzame nazaj. Gre za žaljenje, grožnje, naročanje hrane na dom, pošiljanje paketov z neprimerno vsebino in še kaj drugega. »Imeli smo primer, ko je ženska po pošti dobila kokoš z odrezano glavo.«

Zalezovalci pa nikakor niso le bivši partnerji. Lahko so tudi bežni znanci, sodelavci ali popolni neznanci. Zalezovanja je pri nas razmeroma veliko, pravi Umek. Po definiciji je zalezovanje ali »stalking« vdor ene osebe v življenje druge in nadlegovanje, ki se ponavlja in zaradi katerega je žrtev zaskrbljena ali prestrašena. Oblike zalezovanja so različne, od bolj nedolžnih do skrajno nasilnih. Klicanje po telefonu je najbolj običajen in pogost način zalezovanja. Kličejo podnevi, ponoči, domov, v službo, na sestanke, počitnice. Žrtvi sledijo, kamor koli gre, in se pri tem ne skrivajo, saj iščejo njeno pozornost. Pošiljajo pisma, ki so romantična ali grozilna, največkrat pa oboje naenkrat. Objavljajo na družbenih omrežjih žrtve in jo omenjajo na svojih. Z grafiti popišejo žrtvin avto ali zidove njenega doma. Pošiljajo in prinašajo darila, od čokolade do usmrčenih hišnih ljubljenčkov.

Nevarni zavrnjeni snubec. Nekateri zalezovalci ostajajo na razdalji in morda objekta svojega poželenja nikoli niti ne ogovorijo, drugi pa iščejo načine, kako bi se žrtvi čim bolj približali, z njo govorili in se je celo dotikali. Ti, ki hočejo svojo enostransko obsedenost na vsak način udejanjiti kot resničen odnos z žrtvijo, so še posebej nevarni, saj se počutijo po krivici zavrnjene, ponižane in sebe vidijo kot žrtev. Njihova »ljubezen« se lahko kaj hitro sprevrže v sovraštvo ter konča z maščevalnostjo in nasiljem. 

Več v reviji Janašt. 37, 13. 9. 2022