Škripnila? Mislila sem, da se šali. Saj ne, da je bil nagnjen k temu, ampak če bi princesa zares umrla, menda ne bi rekel škripnila? Da je škripnil, lahko rečeš za lik v risanki. Pa še to le po tehtnem premisleku. Tisti »škripnila« me je zadel. Ne zato, ker je bila princesa. Zato, ker je bila človek. A sem potem vendarle dojela, da se ni šalil.
»V službo moram,« sem rekla, ko sem odložila telefon. »Princesa Diana je umrla.«
Smrt prodaja! Potem smo dva dni neutrudno zbirali informacije, pisali članke, iskali fotografije. Interneta, tako kot mobilnih telefonov, takrat nismo imeli. Smo pa imeli goro agencijskih novic in člankov. Tiskalniku se je skoraj zmešalo. Pometali smo ven vse druge vsebine in se ukvarjali samo z Diano. Klicale so me kolegice z Lady, naj jim pridem pomagat, pripravljale so posebno številko o umrli princesi. Ne morem, sem rekla, za svojo revijo moram pisati. V samo nekaj dneh so spravile skupaj izdajo Lady o Diani, takoj je bila razgrabljena in so jo morali ponatisniti. Mi smo bili pa prvi, ki smo pisali o brstečih teorijah zarote, o divjih ugibanjih razplamtele domišljije, da naj bi bila Diana umorjena. Pojavljati so se začela že nekaj ur po njeni smrti. Ha! sem rekla, ko sem naletela na prvi članek o tem, samo vprašanje časa je bilo.
Umrla princesa se je prodajala kot sveže žemljice.
Pri televizijskih poročilih so kazali dolge vrste v Ljubljani, ko so ljudje čakali cele ure, da se vpišejo v žalno knjigo. Videti so bili zares žalostni. Nekateri so jokali. Drugi so novinarjem pripovedovali, koliko jim je pomenila princesa, ki je živela pol kontinenta stran, ampak je bila nekako »naša«. Skoraj toliko kot britanska. Tista srca v »princesi ljudskih src« so bila zares vseh narodnosti.
Naslednjo soboto sem, skupaj z dvema milijardama in pol drugih, po televiziji gledala njen spektakularni pogreb, tako kot sem šestnajst let prej – takrat nas je bilo komaj 750 milijonov – gledala njeno spektakularno poroko. Ko je bil svet še mlad in kot Diana tako poln upov.
In potem je kar naenkrat minilo četrt stoletja.
Balada o črti. Deset let po princesini smrti je neki britanski dvorjan na visokem položaju pobožno vzdihnil, »no, upam, da lahko pod vse to slednjič potegnemo črto«. Kako spektakularno! nazarensko! salamensko! se je motil. Drži, stvari so se malce umirile. Britanski kraljici je njeno ljudstvo slednjič odpustilo, da ni pokazala resničnega žalovanja za umrlo snaho. Letališča Heathrow niso poimenovali po Diani. Camilla je bila še vedno nepriljubljena, a počasi so jo ljudje začeli sprejemati ob strani princa Charlesa, ki je pri svoji materi kraljici neutrudno lobiral, naj jima dovoli poroko. Zanimanje za Dianin muzej na posestvu Althorp je splahnelo in njen grob na otočku sredi jezerca na posestvu je preraslo zelenje. Pozabljena pa Diana še zdaleč ni bila.
In še vedno ni, četrt stoletja po njeni smrti jo njena sinova, ki sta več življenja preživela brez mame kot z njo – William je imel ob njeni smrti 15 let, Harry 12 – še vedno pogrešata. Oba sta že dočakala več let, kot jih je ona, William jih ima 40, Harry jih bo vsak čas dopolnil 38. Če bila Diana še živa, je napisal Washington Post, »bi bila danes enainšestdesetletna kraljevska babica – starejša, modrejša in verjetno bistveno manj zanimiva.«
Zimzelene. V tednih pred obletnico je svet preplavil val filmov, serij, predvsem pa dokumentarcev o princesi Diani, praktično vsaka britanska televizija si je omislila svojega, pa HBO je tudi pristavil piskrček, oni bodo svoj dokumentarec Princesa, ki je imel premiero na festivalu Sundance, pokazali 31. avgusta, prav na 25. obletnico njene smrti.
Daleč največ zanimanja vzbujajo dokumentarci, ki še vedno iščejo odgovor na vprašanje, ali je princesa res umrla v nesreči ali pa je šlo za atentat, ter na dan vlečejo nova in nova pričevanja. Uradna preiskava o Dianini smrti je zaključena, ugotovila je, da je šlo za nesrečo. Tudi Trevor Rees-Jones, Dianin telesni stražar, ki je edini od štirih ljudi v avtu preživel trčenje v pariškem predoru, a se zaradi udarca v glavo ničesar ne spominja – kar ga pa ni oviralo, da ne bi leta 2003 izdal knjige The Bodyguard's Story (Zgodba telesnega stražarja) – pravi: »Bila je nesreča, ki bi se ji lahko izognili ... Sprijaznil sem se z ugotovitvijo, da je šlo za nesrečo pri vožnji v pijanem stanju, ki jo je povzročila hitrost. To je bilo krivo.«
Kljub temu pa ljudje še kar brskajo po preteklosti in iščejo odgovore. Hočejo vedeti. Pri atentatu na predsednika Kennedyja. Pri samomoru Marilyn Monroe. Pri nesreči valižanske princese. Ker princese umrejo, ampak teorije zarote, te so pa za zmeraj.
Revija Janašt. 35, 30. 8. 2022
