Romantična ljubezen je precenjena, meni evolucijska antropologinja dr. Anna Machin z univerze v Oxfordu. So ljudje, ki niso v romantičnem razmerju in ga prav nič ne pogrešajo, pravi. »Namesto tega si zgradijo ljubeča razmerja z drugimi ljudmi in bitji, ki so spodobna izpolnjevati vse njihove potrebe. Znanost kaže, da so razmerja zgrajena z enakimi biološkimi in psihološkimi mehanizmi – ta so prav tako blagodejna za zdravje in dobro počutje kot romantična ljubezen. Vsako razvrščanje po pomembnosti je zgolj kulturni konstrukt.

Ko so človekov obstoj, družbeni status in sprejetost odvisni od tega, ali ste sparčkani, je obsedenost z romantično ljubeznijo morda razumljiva. Toda ljubezen lahko izkusimo na veliko različnih načinov, ki jih podcenjujemo in morda celo zanemarjamo. Koliko s tem zamudimo!

Morda je čas, da priznamo, da za nezanemarljivo število ljudi romantična ljubezen ni več najvišji cilj, da je valentinovo komercialna domislica, ki je že preživela, in da moramo v življenju z odprtimi rokami sprejeti VSE priložnosti za ljubezen, da bi v celoti izkusili, kaj pomeni biti človek.«

Kar vse nedvomno drži – še posebej tisti del o valentinovem – ampak večina ljudi se še vedno vztrajno oklepa ideje o Pravem ali Pravi. Številni pri iskanju potrebujejo nekaj pomoči. In bodo zato prihod tabletke za ljubezen navdušeno pozdravili.

Kaj je sploh ljubezen? Je čustvo, kemična reakcija v možganih ali nekaj tretjega? Na vprašanje sta poskušali odgovoriti nevroznanstvenica Gabija Toleikyte in biološka antropologinja Helen Fisher. Da ljubezen ni nekaj, nad čimer bi imeli nadzor, kar bi lahko po želji vklapljali ali izklapljali, se strinjata. »Naša podzavest ima približno desetkrat več informacij kot racionalni del možganov,« pravi nevroznanstvenica. »Ko se v nekoga zaljubimo, se lahko zdi kot hipno doživetje, vendar pa možgani trdo delajo in preračunavajo, da ustvarijo ta občutek.« Fisherjeva pa romantično ljubezen povsem neromantično označi za »osnovno potrebo, ki se je razvila pred milijoni let, da bi nam omogočila skoncentrirati se samo na enega partnerja in začeti proces parjenja.« In da, nadaljuje Fisherjeva, njene raziskave kažejo, da je večna ljubezen mogoča – »vendar moraš izbrati pravo osebo«.

Kot da je to preprosto.

Obstajajo trije možganski sistemi, razloži Fisherjeva, ki so vsi usmerjenji v parjenje in reprodukcijo – seksualno poželenje, intenzivna čustva romantične ljubezni in globoka navezanost. To niso različne faze ljubezni, kot mislijo nekateri, obstajajo sočasno. »Ni res, da se začne s poželenjem, nadaljuje z romantično ljubeznijo in se potem spremeni v navezanost. Lahko se začne z globoko navezanostjo na nekoga v šoli, v službi, v socialnem krogu, potem se pa nekaj spremeni, stvari se zgodijo in nenadoma se v človeka zaljubiš.«

Kakšen je sploh smisel in namen ljubezni? Preživetje vrste, se strinjata znanstvenici. »Razvila se je, da sproži proces parjenja,« dodaja Fisherjeva. »97 odstotkov sesalcev ne ostane skupaj, da bi vzgajali mladiče, ljudje pa. Človeško povezovanje v pare se je začelo pred milijoni let in se z možganskim sistemom romantične ljubezni razvilo tako, da nam omogoča našo DNK poslati v prihodnost.«

In vse to naj bi zdaj umetno povzročila tabletka? Ščepec kemije, pa bomo na cilju?

Več v Jani št. 25, 21.6.2022