Znanstveniki so naravni virus gensko modificirali tako, da se z vstopom v rakave celice tam razmnoži in jih uniči, zdrave celice pa pusti pri miru. Ko bo prvo testiranje na ameriški kliniki City of Hope dobilo ugodno oceno, bodo zdravniki onkološkim bolnikom vbrizgali virus skupaj s humaniziranim protitelesom pembrolizumab, ki ga tudi sama trenutno prejemam pri kemoterapiji. Nisem strokovnjak, a kolikor sprašujem zdravstveno osebje, so to protitelesa, ki mojemu imunskemu sistemu dodajajo moč v borbi proti raku.
Da bo Vaxinia tudi uradno potrjena, bo treba počakati še vsaj dve leti, toliko časa je namreč namenjeno varnemu testiranju, preden zdravilo pride na tržišče. V tem poskusnem zdravljenju sodeluje sto onkoloških bolnikov iz Amerike in Avstralije, Daneng Li, vodja raziskovanja, pa je za ameriške medije povedal: »Naše raziskave so pokazale, da onkolitični virusi lahko spodbodejo imunski sistem, tako se uspešno bojujemo z rakavimi celicami, posledično se tudi telo bolje odzove na druge imunoterapije.« Vaxinio za zdaj uporabljajo za zdravljenje kožnega raka, testi na živalih in v laboratorijih so spodbudni, izsledki pa kažejo, da virus lahko zmanjša tudi tumorje na pljučih, dojkah, jajčnikih, trebušni slinavki in debelem črevesu.
Torej moram preživeti še nekaj let, da doživim to revolucionarno zdravilo. A dotlej sem prepuščena sama sebi. In našemu zdravstvenemu sistemu.
Doktorju Ribnikarju, mojemu internistu, povem, da je bil prvi ciklus kemoterapije precej hud. Povem mu, da me je presenetila silnost udarca medikamentov, ki sem jih prejela. Da sem bruhala in obležala v bolečinah, ki jim nisem bila kos. Povem mu tudi, da mi je, od napora najbrž, tekla kri iz nosa in da imam nosnici polni krast, ki mi omejujejo normalno dihanje. »Ja, to so posledice kemoterapije,« reče in me sočutno pogleda. Pogled name ni prijeten. Na glavi imam ruto z leopardjim vzorcem. Doma mi je še nekako uspelo, da sem jo zavezala tako, da mi ne drsi po goli koži in sem videti kakor šik. Po nekaj urah na Onkološkem pa ruta z moje glave visi na vse strani, kot bi imela na glavi mrtvega dihurja. »Zaradi terapije vam sluznica slabo dela, zato imate posušena usta in nosnici. Ti ciklusi znajo biti res naporni, naredili bomo vse, da boste lažje prenašali naslednje terapije,« reče dr. Ribnikar. »Če vam plastično opišem, kako kemoterapija deluje na vaše telo, bi lahko rekel, da vam v enem procesu ožame meso, kot ožemalnik za limone na primer ali pa za perilo, naslednji proces napade kri, potem pa limfni sistem in tako naprej. Spremenil bom recepturo zdravil za naprej, da boste lažje prenesli terapije.« Hočem mu povedati, da me je druge kemoterapije bolj strah kot prve. A nič ne rečem. Kaj bi mu to govorila, saj ne more ustaviti mojega strahu. Ni injekcije, ki bi ubila strah. Samo jaz lahko ustavim pošast. Bo treba stisniti zobe in iti znova v boj. Koliko takih bojev je še pred mano? Bom zmagala vse bitke? Statistično je to nemogoče. Upam lahko in molim samo, da druga kemoterapija ne bo hujša od prve. To je tudi vse.
Proceduro poznam. Stavba C, prijava pri medicinski sestri, odhod v eno izmed sob, spet so vse polne bolnikov, ki prejemajo infuzije. V vseh prostorih je tišina, mnogi gledajo v telefon, nihče se ne pogovarja. V zadnji sobi je prosta samo še ena postelja, spravim se nanjo, sestra z zaščitno masko na obrazu mi izmeri tlak in pripravi stojalo z zdravili. Tokrat sem tudi sama bolje opremljena za dan, ki ga bom preživela na Onkološki kliniki. Sok, banana, slušalke, knjiga in računalnik, na katerem zdajle tole pišem. Dan, preživet na bolniški postelji, kjer ti ves čas nekaj kaplja v žilo, ni ravno prijeten, pa vleče se sto let. Zunaj sije sonce, ptički žvrgolijo, meni pa se zdi vsaka ura dolga kot ponedeljek.
Ležim, gledam v strop, skozi okno ali opazujem ljudi v sobi. Preučevanje ljudi je moj najljubši hobi. Sedim, tiho sem kot miška, gledam ljudi in ure minevajo, sploh ne vem, kako. Kakšen neverjeten izvir navdiha smo ljudje. Včasih naročim kavo, sem nepopravljiva kofetkarica, sedem kamorkoli, na pločnik, če ni drugega. In potem se skrivam za skodelico, opazujem mimoidoče in se prepuščam domišljiji. Kdo je ta? Kam gre? Zakaj je slabe volje? Lepo obleko ima tista blondinka, z nekom govori po telefonu. Službeno? Zagotovo ne, nekomu v telefon se nasmiha vsa srečna. Poglej ta dva mlada, koliko let imata, kaj misliš? 17, 18 morda. Ona ga drži za roko, glavo dviga proti njemu, on je oblečen v preveliko majico in hlače, ki se komaj držijo bokov. V roki drži sladoledno lučko. Poliže jo in potem da še njej. Ona se zasmeji in se nagne k sladoledu. Eh, mladost in romantika. Uživajta v sladoledu, otroka, niti enemu ne recita ne.
V sobi, kjer prejemam kemoterapijo, ni srečnih prizorov. Opazujem bolnike okoli sebe, delimo podobno usodo. Čakam, če bom s kom v sobi vzpostavila stik z očesom, nasmeh vsaj, brez uspeha. Vsak je zavit vase in v svoj strah. Vsi nosimo maske na obrazih, v zdravstvu je ta zaščitni ukrep še vedno nujen. Nič nimam proti, navadila sem se. Maska je postala tudi neke vrste skrivalnica. Zaprem oči, tako kot vsi drugi okoli mene, in me več ni. (se nadaljuje)
Revija Janašt. 25, 21. 6. 2022
