Saška Klemenčič
Nisem se mogla pogledati v ogledalo
Saška Klemenčič, pedagoginja, magistra andragogike, mojster praktik NLP (nevrolingvistično programiranje) in NLP coach za Punco piše o učenju, ljubezni, odnosih, samozavesti in samopodobi, seveda na podlagi lastnih izkušenj in znanja, ki si ga je pridobila z leti. Kot triletna punčka je izgubila oko. »Takrat sem imela občutek, kot da je del mene mrtev, da mi nekaj manjka, da sem padla z vesolja na Zemljo, da sem drugačna in me nihče ne razume. Čeprav sem imela ljubeče starše, je bilo to nekaj, kar ni mogel nihče predelati namesto mene. Kot otrok sem se spraševala, zakaj se je to zgodilo ravno meni, bom lahko normalno živela? Ker sem imela velik izziv z identiteto, zaupanjem vase in s pripadnostjo vrstniški družbi (medtem ko so se sošolci igrali, sem iskala odgovore na resna življenjska vprašanja), sem že v 4. razredu začela brati psihološke knjige. Med drugim mi je pod roke prišla knjiga dr. Antona Trstenjaka, v kateri je pisal, kaj pomeni biti človek z velikim Č in kako veličastno bitje je človek, saj je že telo narejeno tako, da deluje do potankosti, in da imamo vsi čustva. Postala sem bolj senzitivna, čuječa, sočutna, vse sem močneje občutila in nisem razumela, kako otroci, ki so me zafrkavali, ne čutijo tega, kar čutim jaz. Potem me je nekoč prešinilo, da ne vedo, kaj delajo, kajti če bi vedeli, me ne bi skušali prizadeti, kot so me. Skupaj s to izkušnjo in Trstenjakom sem začela gojiti prepričanje o brezpogojni ljubezni ter sprejemanju človeka takega, kot je. Že v osnovni šoli sem ugotovila, da so mi bili izzivi mogoče dani zato, da odkrivam modrosti življenja in jih delim z drugimi. Da mi moja občutljivost pomaga razumeti vidike življenja, ki jih sicer verjetno ne bi. Poleg izgube očesa sem dobila atopijski dermatitis – po obrazu, rokah in nogah, skratka na delih telesa, ki jih ne moreš skriti. Počutila sem se, kot da vsa razgaljena stopam pred ljudi. Takrat sem ugotovila, da ti v taki življenjski situaciji ne pomaga noben statusni simbol, izobrazba, položaj v družbi, ampak da se pač moraš soočiti s sabo. Včasih se niti pogledati nisem mogla v ogledalu ali pa sem se pogledala tako, da nisem videla oči, da sem si samo popravila frizuro in hitela naprej. V nekem trenutku sem pomislila, da se počutim golo kot drevo, ki odvrže liste. Takrat se je nekaj spremenilo, izročila sem se vesolju, dojela, da svojega stanja ne morem spremeniti, in to je bil trenutek, ko sem sprejela sebe in svoje življenje. Načrtno sem se začela gledati v oči in videla, da sploh ni tako strašno, kot sem mislila, da je. Od takrat živim, kot da je vse O. K,« je razložila. Skozi svoja partnerstva je spoznala samo sebe, se naučila biti samostojna, izražati svoje mnenje, okus. Začela se je poslušati, si zaupati, naučila se je biti svoja vodja in delovati sebi v podporo. Ko je predelala situacije, ki so jo bremenile, je začutila svojo notranjo moč. Danes pomaga ljudem vzpostaviti pozitiven odnos do dogodkov, ki so jih zaznamovali, jih predelati, da se opolnomočijo in si dovolijo živeti naprej. Vse te izkušnje pa deli tudi z dekleti na portalu Punca.si.
Nasvet dekletom, kako sprejeti svojo drugačnost
»Ti nisi tvoja hiba. Sama sem spoznala, da nisem moje oko in da to ni tisto, kar me definira, saj imam veliko drugih znanj in sposobnosti, s katerimi lahko ljudem nekaj dam in na ta način nekaj prispevam svetu. Noben človek ni popoln, gledati se moramo kot na celoto, z vsemi svojimi plusi in pomanjkljivostmi.«
Več v reviji Jana, 22.2.2022
