Potovanje na celino njunih korenin – Robert Yebuah, oče dvojčic, je namreč pred skoraj petdesetimi leti iz Gane prišel študirat v Ljubljano in tam spoznal njuno mamo Vido – ju vedno navda z občutkom, da odhajata domov. Pa čeprav sta bili v deželi svojih prednikov le nekajkrat, vsekakor manjkrat, kot bi si želeli. Kri ni voda in afriški temperament jima je zelo blizu, pravita. Zato nista niti malo pomišljali, ko ju je priznana plesalka, koreografinja in gledališka ustvarjalka Maša Kagao Knez že pred leti povabila k sodelovanju pri različnih predstavah. Zbrala je različne umetnike, poleg njiju še plesalko Dalando Diallo ter raperski duo Murat & Jose. »Vsi imamo afriške korenine, razen Murata, vendar se zanj zdi, da je po duši še najbolj Afričan – počasen in vedno dobre volje,« se je nasmehnila Leticia. »Skupaj smo naredili že nekaj glasbenih predstav – Maša mi je všeč, ker v svojih predstavah poveže vse zvrsti umetnosti. Vsak se predstavi s tistim, v čemer je dober in kar obvlada. Predstave so polne plesa in petja.« Pred tremi leti so se prvič udeležili vsakoletnega mednarodnega plesnega festivala v Ouagadougou, glavnem mestu Burkina Fasa. Covid in njegovi ukrepi so jih naslednji dve leti odvrnili od potovanja v to afriško državo, letos pa se niso dali. V Burkina Faso so s predstavo La Place odpotovali kot edina evropska skupina, vse druge je odvrnil omikron. »Sužnji v Ameriki so se ob prostih nedeljah srečevali na trgih, tam plesali in peli, plesi so se mešali in tako so začeli nastajati nastavki jazza, stepa, skratka vseh teh zvrsti, ki izhajajo iz afriške kulture. Ker smo tudi mi različni, smo se v La Placu (na trgu) povezali in naredili sinergijo – vsak ima svoj trenutek, v katerem zablesti, na koncu pa se vse združi v eno harmonijo,« je bila Leticia slikovita. »Letošnja tema festivala je bila upanje. Evropi želimo predstaviti, da Afrika nista samo vojna in revščina, ampak okolje, kjer skupnost še vedno nekaj velja. Pri nas je preveč individualnosti, moramo stremeti k življenju v skupnosti, zato želimo predstavo izvajati tudi v Sloveniji,« je nadaljevala Irena.
Zaskrbljena sporočila iz Slovenije. Seveda so preverili situacijo, preden so odpotovali v Burkina Faso, toda sestri pravita, da so novice o nemirih v teh državah pogoste, pa je vedno vse v redu, tako da niso niti pomislili, da rinejo v kakršnekoli težave. »V soboto zvečer smo tako prispeli v Ouagadougou, v ponedeljek zjutraj pa že dobili zaskrbljena sporočila iz Slovenije, kako smo in ali smo v redu,« se je spominjala Irena. Šele potem sta izvedeli, da naj bi se v državi zgodil državni udar. »Maša in Dalanda naj bi ponoči slišali strele, toda midve sva spali kot top, pa čeprav na skromni postelji. Šele budilka naju je zbudila,« sta se smejali. Organizatorji so zanje dobro poskrbeli, saj nikamor niso šli brez spremstva. Naokoli so se vozili s festivalskim avtobusom, po mestu niso hodili, hrano pa so imeli organizirano, tako da so se počutili varno. Edina posledica izrednih razmer je bila, da so predstavo, ta je, mimogrede, požela ogromno zanimanja, zaradi policijske ure prestavili z osme ure zvečer na četrto in na drugo, odprto prizorišče. »Bolj kot zaradi državnega udara naju je skrbelo, ali bova uspeli priti pravočasno domov, kajti obe sva že takoj po vrnitvi imeli obveznosti. Vendar se je že po nekaj dneh vse uredilo. Odprli so letališča in tudi internetna povezava je zopet normalno delovala,« je razložila Leticia, Irena pa dodala: »O tem, kaj bi lahko bilo, če bi bilo, sploh nočem razmišljati. Verjamem, da se stvari zgodijo z razlogom in kakor mi je bilo namenjeno. Delam dobro, okoli sebe želim sonce in verjamem, da tisto, kar misliš, privlačiš. Z negativnimi mislimi se ne ukvarjam.«
Več v reviji Jana, št.8, 22.2.2022
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
