Pred nekaj dnevi je na svoji FB-strani objavila čudovite miniaturne sobe z najmanjšimi podrobnostmi, ki jih je izdelala v zadnjem letu, in nas očarala. »Ko sem bila majhna, sem sanjala, da bom arhitekt. Iz kartona sem izrezovala opeke in zidala hišice, iz škatel za čevlje pa delala stanovanja. Prozorne ovitke za zvezke sem razstrigla in jih uporabila za okna. Barvala sem jih s tempera barvami, ki so se potem krušile, da so bile stranice škatle videti kot prava stena. Lepo je bilo, ampak tega žal ni nič ohranjenega,« pripoveduje.
Iz hiše na Krasu v miniature. Potem se je za dolgo posvetila kiparstvu, pa seveda ličenju, vseskozi, že od majhnega, zbira tudi avtomobilčke, ki ji jih je kot deklici začel kupovati brat. Nabralo se jih je že 499, najraje pa ima takšne z veliko detajli. »Navdušena sem nad lepoto in podrobnostmi. Tudi moje stanovanje jih je polno,« se smeji. Najlepši modeli so tisti do leta 1970. »Stari vojni mercedesi so sploh nori.« Kdor ji kupi avtomobilček za darilo, ne more zgrešiti z modelom iz petdesetih ali šestdesetih let. Če dobi dva enaka, enega nese na Kras, kjer je njihova hiša vsa opremljena v retro slogu. Pohištvo, ki ga je nabrala z vseh vetrov, je sama obnavljala, barvala, voskala, popravljala, iz več delov sestavljala nove kose. Mož Brane je skrbel za zunanjost, Manca pa za notranjost. Ker je hiša zdaj bolj ali manj dokončana, ona pa ima še vedno ogromno energije za opremljanje, izdelovanje in ustvarjanje, je svojo strast prenesla na miniature.
Odkritje. Pred kakšnim letom je na spletu odkrila sete za ustvarjanje miniaturnih sob in hiš. »Ko sem to videla, sem se takoj navdušila in naročila prvi dve sobici. Mislila sem, da je notri že vse narejeno, izdelano in da vse samo še prilepiš na svoje mesto, pa sem se zmotila. Ko sem odprla škatlo, sem skoraj padla v jok, saj je bilo vse v delčkih. Zraven je bil sin in mi rekel, da mi bo pomagal z okvirjem, orodjem in električno napeljavo. Ko sem začela delati, preprosto nisem mogla nehati, tako me je pritegnilo.« Vse popoldneve in večere je izdelovala miniaturne omare, mize, slike, knjige, stole, postelje, kavče z blazinicami iz čipk. Vse je bilo treba našiti, prišiti, obleči z blagom, zlepiti in biti seveda kar najbolj natančen, pa še navodila so včasih kar precej zapletena. Popravnega izpita, pravi Manca, ni bilo, ker rezervnega materiala v škatli ni. Za vsako podrobnost lahko porabi tudi več ur. Copatka na tleh v sobici z gugalnico in mačkom je recimo šivala kar tri ure. Za dokončanje vsake sobe po navadi porabi od 14 dni do en mesec. To je zanjo odklop, čeprav jo včasih tudi razjezi, ko se ji slika, ki bi jo morala nalepiti na steno, ali preproga, ki bi jo morala pritrditi na tla, zalepi na prste ali pinceto. »Ko po desetih minutah to končno spraviš dol, si lahko vesel, da nisi česa uničil. Ko je sobica narejena, je na koncu še lepše kot na sliki, in ko prižgeš luč, bi se tja kar preselil, tako je lično, ljubko in lepo. Vsi rečejo, da bi tudi sami imeli tako sobico.«
Več v reviji Jana, 8.2.2022
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
