Kako dolgo in tudi kako kakovostno bo Bennett dejansko živel s prašičjim srcem, seveda ni jasno. Vsak trenutek se lahko pojavijo zapleti, ki jih je težko predvideti, dolgoročne posledice so še večja neznanka, a zdravniki zdravstvenega centra univerze Marylandv Baltimoru, ki so izvedli to pionirsko operacijo, so nad dosežkom za zdaj navdušeni. Nekateri jim pritrjujejo, predvsem zato, ker je ponudba človeških organov, primernih za presaditev, v svetu veliko manjša od povpraševanja in bi z uspešnim presajanjem živalskih organov lahko zmanjšali umrljivost med čakajočimi. Mnogi pa imajo glede tega seveda izrazite zadržke. Tako s stališča varnosti bolnikov kot dobrobiti živali pa seveda tudi s stališča porabe enormnih vsot denarja, ki bi jih bilo po njihovem pametneje vložiti v raziskave, s katerimi bi lahko veliko bolj pomagali človeštvu oziroma več ljudem.
Znanstveniki se z možnostjo presajanja živalskih organov v človeka, temu pravimo ksenotransplatacija, poigravajo že dolgo. V 19. stoletju, denimo, so zdravniki skušali zdraviti kožne rane s pomočjo kože različnih živali, najbolj priljubljene so bile žabe. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so nekaj ljudem vsadili ledvice šimpanzov, eden je živel še devet mesecev, dvanajst jih je umrlo v le nekaj tednih po posegu. Med bolj morbidne tovrstne poskuse se uvršča primer presaditve pavijanovega srca nedonošenki s srčno okvaro, ki so jo izvedli leta 1984 v medicinskem centru univerze Loma Linda v Kaliforniji. Deklica je umrla po 21 dneh, veliko ogorčenje javnosti pa je sprožilo razkritje, da zdravniki zanjo sploh niso skušali najti človeškega srca, temveč so se takoj odločili za izjemno tvegano, a tudi medijsko odmevnejšo presaditev pavijanovega organa.
Odločilno spreminjanje prašičjega genoma. Širše zanimanje za področje ksenotransplantacij je po tem in še nekaj drugih propadlih poskusih zamrlo. Imunski sistem človeka se je zdel preprosto preveč robusten oziroma premočan, da bi lahko sprejel živalske organe. Toda raziskave so se nadaljevale in znanost je odtlej močno napredovala. Danes tako uspešno in uradno deluje kar nekaj podjetij oziroma laboratorijev, v katerih se ukvarjajo s področjem presajanja organov med različnimi živalskimi vrstami in s ksenotransplantacijami.
Ameriški Revivicor iz Virginie je za zdaj sicer edino podjetje z ustreznimi dovoljenji ter primernimi prostori in tehnologijo za vzgojo prašičev darovalcev. S poskusi, kako preprečiti, da bi človekov organizem zavrnil živalski organ, se ukvarjajo zadnjih dvajset let. Pri genomu enoletnega pujsa, ki so mu srce izrezali le nekaj ur pred presaditvijo v Georgea Bennetta, je šlo za deset sprememb, je medijem povedal navdušeni izvršni direktor Revivicorja David Arayes. Odvzeli so tri gene, ki bi sprožili napad človeškega imunskega sistema, dodali šest človeških genov, ki naj bi pomagali sprejeti organ, z zadnjo modifikacijo pa poskrbeli, da je srce 400-kilogramske živali obdržalo velikost človeškega srca.
»Z odpravljanjem možnosti takojšnje zavrnitve organov genomsko oddaljenih dajalcev (torej prašičev, op. a.) se šele odpirajo številna nova vprašanja glede dolgotrajnosti preživetja bolnikov s takimi organi. Moramo vedeti, da je delovanje prašičjega telesa drugačno od človeškega, prašič je štirinožna žival, človek hodi pokončno in so vsi sistemi regulacije, delovanje cirkulacije v telesu temu prilagojeni. Večji problemi, ki se še pojavljajo, so človeška naravna protitelesa proti prašičjemu tkivu, molekularna nesorazmerja v sistemih strjevanja krvi ter aktivacija koagulacije, čezmerna rast prašičjih src, neodpornost prašičjih src proti ishemični poškodbi ob presaditvi, pritisk v pljučni cirkulaciji, raven holesterola v krvi, kar je eden od pomembnih dejavnikov daljšega uspešnega delovanja presajenega srca, in tako naprej,« pojasnjuje doc. dr. Ivan Kneževič, dr. med., s KO za kirurgijo srca in ožilja UKC Ljubljana.
Več v reviji Jana št. 4, 25.1.2022
