V Mislinji imajo štiri smučarske skakalnice, vse so oblečene v plastiko, zato sezona traja od maja do naslednjega marca, imajo pa tudi enosedežnico in osvetljavo, da lahko trenirajo in tekmujejo tudi zvečer – kar je dobro, ker se trening najmlajših začenja šele pozno popoldne, ko se že spušča tema. Pripeljejo jih starši, nekatere precej od daleč, trening pa traja uro in pol ali dve, potem utrujene orliče odpeljejo nazaj domov. Ja, se strinja mamica, s katero družno zmrzujeva pod skakalnico, precej časa je treba vložiti. Njena enajstletna hči se je nenadoma odločila zamenjati ples za skoke in zdaj jo mama spremlja na treningih in tekmah.

Srečna trinajstica. Kdo otroke navduši za smučarske skoke? Nekateri jih vidijo na televiziji in hočejo poskusiti, največ pa jih navdušijo prijatelji, pravi trener najmlajših pri Smučarsko-skakalnem klubu Mislinja Darko Kaligaro. Osem potencialnih orličev je v njegovi skupini, tako dečkov kot deklic. Ko bodo stari štirinajst let, jih bo prevzel njegov sin, ki trenira starejše. Ampak ti otroci imajo do tja še daleč, najmlajša je še čisto sveži letnik 2016.

Dvakrat na teden trenirajo v telovadnici, dvakrat pa skačejo. Trenirajo večinoma na najmanjši skakalnici, trinajstmetrski. Ne sliši se veliko, ampak ti otroci so večinoma skoraj za polovico manjši od svojih smuči. In tisti skokci niso ravno poleti, ne še, ampak upoštevajte, da z vrha skakalnice pred skokom zrejo v globino, ob kateri bi še marsikateri odrasli debelo požiral. Pa vseeno skočijo. In s pristankom, včasih malce negotovim, se stvar še ne konča, bliskovito jih odnese po trdem zmrznjenem snegu, in če ne bi silovito zavirali, bi jih odneslo, si predstavljam, pol poti do Ljubljane. Če gre še vedno prehitro, se jih večina pragmatično odloči zavirati s tazadnjo – smo že omenili, da je tisti poledeneli sneg zelo trd? Ne more biti prijetno. Pa kaj ni teh otrok nič strah?

Prvič je najvarneje. »Tisti, ki pravi, da ga ni strah, laže,« pravi trener. A koga je bolj strah, otroke ali njihove starše? »Starše je seveda bolj strah kot otroke, absolutno! Vsak človek se boji nečesa novega. Mene ni strah, ko gre otrok prvič skočit – prvi skok je najbolj varen; ves tisti adrenalin pa malo strahu ... Največji problem je drugi, tretji skok, ko dobi samozavest.«

A starši ob skakalnici se zdijo od padcih precej hladnokrvni. Ja, ni ji prijetno pri srcu, prizna mamica bivše plesalke, zdaj skakalke. Ravno takrat se pristajajoči orlič zruši z impresivnim pokom – in se takoj brezskrbno pobere –, ampak dva od staršev, ki sta temu priča, se ne vznemirjata. Morali bi slišati, kako poči, kadar priletijo na plastiko, pravi eden.

Kako torej otroci opravijo s strahom? »Otroka nikoli ne silim, da skoči dol,« pravi trener. »Nikoli. Vedno jim rečem, ko prideš na vrh, če boš dolgo sedel na rampi, ne boš skočil. Potem že raje vidim, da greš spet dol. Siliti otroka, to pa ne. Prvič, lahko si kaj naredi, drugič, in to je še hujše, pa lahko neha. In ostaneš brez tekmovalca.«

Dokler se otrok sam ne odloči, da bo skočil, ga ne moreš dvigniti, pravi in pripoveduje o deklici, ki je dolgo premagovala strah: »Vse poletje se je samo vozila v Velenju na osemki, ki je manjša od te, in je nekajkrat skočila. Tu se je dva treninga samo vozila, potem sem ji rekel, zdaj pojdi pa na vrh, sedi na rampo, zamiži in si reci, zdajle pa grem, kar bo, pa bo ... Pa ni, je kar stala. Na koncu se je trikrat spustila in je videla, da ni tak bavbav, kot je najprej mislila. Potem je hotela pa še, a sem rekel, ne, zdaj je pa konec treninga.«

Več v reviji Jana št. 1, 4.1.2022