Veliko smo se že pogovarjali o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD), UTS je pa nekaj drugega, čeprav v nekaterih točkah podobnega. Prvega naj bi po izvirni zamisli – čeprav so mogoče tudi drugačne izvedbe – dobivali vsi, tako bogati kot revni, tako tisti, ki ga potrebujejo, kot tisti, ki ga ne, financirala pa bi ga država. Univerzalne temeljne storitve pa ne ponujajo gotovine, vendar prav tako prispevajo k prihodku ljudi in hkrati zmanjšujejo odvisnost od njega. Država bi UTS podpirala, ne pa v celoti financirala. Pravico do UTS ima vsak, deležen pa jih je tisti, ki jih potrebuje.

Pravljica? Gradovi v oblakih? Niti ne.

Osnove imamo. Nastavke UTS pravzaprav že imamo, večina razvitih držav ima javno šolstvo in zdravstvo, v nekaterih oblikah in v nekaterih državah obstajajo že tudi brezplačna digitalizacija, javni prevoz, socialna stanovanja. Ta virtualni ali socialni dohodek pa se v zadnjih desetletjih vztrajno zmanjšuje, neoliberalne ideje o vitki državi so javne storitve marsikje ogulile do belih kosti.

Ideja, da je družba odgovorna za dobrobit slehernega posameznika, kar pod črto tudi družbi prinaša koristi, torej ni nova, poimenovanje pa je – termin univerzalna temeljna storitev (v izvirniku UBI, universal basic services) se prvič pojavi šele leta 2017 v poročilu Inštituta za globalno blaginjo Londonskega univerzitetnega kolidža. A v resnici so UTS, če odštejemo ime, že dolgo med nami.

Takole avtorja v knjigi razložita idejo UTS: to je skupek treh konceptov – storitve so aktivnosti v javnem interesu, ki jih organizira skupnost, temeljne pomeni, da so bistvene in zadostne, ne zgolj minimalne, in ljudem omogočajo, da zadovoljijo svoje potrebe, univerzalne pa pomeni, da so te storitve dostopne vsem, tudi tistim, ki jih ne morejo plačati. Obstoječe storitve, kot sta javno zdravstvo in šolstvo, je treba izboljšati, dodati pa je treba še nove na drugih področjih, pri negi in varstvu, stanovanjih, javnem prevozu in digitalizaciji.

Odgovornost za zadovoljevanje skupnih potreb naj bi prevzele demokratično izvoljene vlade, a dejanska moč bo prenesena na najnižjo možno raven. Storitve bi zagotavljale organizacije z različnimi modeli lastništva in nadzora, delovati pa morajo v javnem interesu. Uporabniki in lokalno prebivalstvo bi imeli več besede pri vzpostavljanju in izvajanju storitev, država pa bi zagotovila enakopraven dostop, oblikovala standarde in jih uveljavljala, usklajevala povezave med storitvami, zbirala in vlagala denar. Ljudje bi imeli več besede, a tudi večjo odgovornost.

Potem sta avtorja šla in malo preračunavala in prišla do sklepa: ja, izide se. Finančno je ne samo mogoče, niti tako drago ni.

Vsi zmagamo. Zakaj so UTS pomembne in koristne za vse? Tule je prgišče razlogov:

·        Ker zmanjšujejo plačno neenakost in so še posebej dragocene za ljudi z nizkimi dohodki. Če bi morali bistvene storitve, kot sta zdravstvo in šolstvo, plačevati sami, bi revni v državah OECD za to porabili tri četrtine svojih dohodkov, kaže raziskava. Brez javnih storitev ljudje ne bi mogli zadovoljevati svojih potreb in napredovati – izobraženi na primer laže najdejo delo, s primernim stanovanjem in zdravstvenim varstvom se zmanjša tveganje, da bodo ljudje pristali na socialni podpori, javni prevoz in svetovni splet pa omogočata, da ljudje laže najdejo delo.

·        Javne storitve so učinkovitejše od tržnih, seveda pa se to ne meri le v denarju (kar bi morda pokazalo drugačno sliko), upoštevati je treba tudi družbeni prispevek, ki je pogosto tek na dolge proge, pa okoljski prispevek. Če pogledamo celotno sliko, javne storitve vsekakor zmagajo, čeprav morda prinesejo manj denarja.

·        Utrjujejo solidarnost, saj spodbujajo medsebojno pomoč in povezovanje med ljudmi in skupinami, tudi takimi iz različnih družbenih slojev.

·        So korak k trajnosti, saj so boljše javne storitve okoljsko vzdržnejše – samo en primer, učinkovit javni prevoz, na primer, zmanjšuje ogljični odtis.

Več v reviji Zarja Jana št. 41, 12.10.2021