Seveda denar družini ne bi mogel vrniti Katje, tako kot sedemindvajset milijonov Floydovim ne bo vrnilo Georgea. Ampak odškodnina in opravičilo – in včasih opravičilo še bistveno bolj kot denar – pomagata preživelim iti naprej. Ne zapreta rane, samo majčkeno pomagata pri celjenju. A včasih je še tako majčken »majčkeno« lahko zelo pomemben. Floydovim svojcem je odškodnino izplačalo mesto Minneapolis. Katjini bi opravičilo in odškodnino z vso pravico pričakovali od države. Pa ju ne bodo dobili, do odškodnine po veljavnem zakonu niso upravičeni, opravičilo pa ... od teh ljudi? Ah, dajte no.
Dan D, prišel in minil. Saj pomnite, na začetku letošnjega junija je ustavno sodišče ugotovilo, da je treba prastari zakon o nalezljivih boleznih nujno, nujno, popraviti, in državnemu zboru naložilo, naj sporne člene uskladi z ustavo v dveh mesecih, do 2. avgusta letos. Na začetku julija so poslanci glasovali o močno sporni noveli zakona o nalezljivih boleznih, ki jo je pripravila vlada, in jo tudi sprejeli. Nekaj dni pozneje je državni svet izglasoval odložilni veto. In še nekaj dni pozneje so v državnem zboru znova glasovali o noveli in se je koalicija pridružila opoziciji v čudovito, spektakularno, neponovljivo složnem glasovanju proti. Novela zakona o nalezljivih boleznih je s treskom padla, bum.
Rok za odpravo protiustavnosti, 2. avgust, je prišel in minil. In tako zakon o nalezljivih boleznih iz leta 2006 še vedno velja. In še vedno predvideva, da tisti, ki je zaradi obveznega cepljenja utrpel škodo, dobi 60.000 evrov, če umre, pa njegovim svojcem pripada 10.000 evrov. Razlog, zakaj Katjini svojci te odškodnine ne bodo dobili, je tale: določba velja samo za obvezno cepljenje. Cepljenje proti covidu ni obvezno. No, praktično seveda je, ampak uradno ne. Zato država meni, da za Katjino smrt ni kriva in ji ni treba plačati odškodnine.
Več v reviji Zarja Jana št. 40, 5.10.2021
