S partnerjem Gregorjem in sinom Borom, ki je ime dobil po znanem slovenskem glasbeniku Boru Zuljanu, danes živi v Polzeli. Pravi, da uživa v vsakem trenutku svojega življenja in ima to milost, da lahko zaradi možganskih poškodb, ki jih je dobila v nesreči, vse tisto, kar jo obremenjuje in česar v življenju ne potrebuje, preprosto izbriše.
Življenja pred nesrečo se ne spominja. Tistega junijskega dne pred štirinajstimi leti se je na novo rodila, pravi. Življenja pred nesrečo se ne spominja, razen iz pripovedovanj. V zgodnjih jutranjih urah se je iz Mengša vozila nazaj domov, kjer jo je tisti dan čakal ustni del mature iz matematike. Vendar domov ni nikoli prišla. Starši in prijatelji so jo zaman klicali, številka je ostajala nedosegljiva. Taja je namreč iz neznanega razloga zapeljala na nasprotni vozni pas in silovito trčila z vozilom avtovleke. Potem ko so že mislili, da je v nesreči izgubila življenje, je eden od gasilcev zaznal utrip. Vendar je bil seznam poškodb dolg – hudo je imela poškodovano desno stran telesa, številne zlome, poškodbe možganov ... Več kot štirinajst dni je preležala v komi. Ko pravimo, da se ji je življenje takrat verjetno povsem spremenilo, prijazno odgovori, da tega ne more reči, saj ne ve, kako je živela pred tem. Ničesar se ne spominja. »Ne vem niti, kako je bilo pred štirimi leti. Tako kot je, je in je zame normalno,« preprosto pravi. »Zaradi poškodbe na možganih se marsičesa ne spomnim. Včasih mi je malo nerodno, če ne vem česa čisto splošnega, pa se ne sekiram, ko bo Bor začel hoditi v šolo, se bom znova naučila!«
Takoj po nesreči ni poznala niti svojih staršev. »Nisem vedela, kaj pomenita besedi mami in oči, to so mi morali vedno znova ponavljati. Ko sem šla iz bolnišnice v rehabilitacijski center Soča in so mi za vikend prvič rekli, da bom šla domov, nisem vedela, kaj pomeni beseda domov. Ščasoma sem začela dojemati, kaj je to družina, mama, oče. Vsega sem se morala učiti znova, kot majhen otrok. V kliničnem centru sem še ležala v plenicah. V rehabilitacijskem centru pa je sestra rekla, da če me ne bodo začeli odvajati od plenic, bom vse življenje ostala v njih. Vizualno sem bila dvajsetletnica, vendar na stopnji malega otroka. Vse, kar jaz zdaj učim mojega triletnega Bora, sta morala starša mene naučiti znova. K sreči moja mama dela v vrtcu, tako je dobro vedela, kaj početi. Pravi, da ni nikoli jokala zaradi moje nesreče – ni imela časa, ker je imela toliko dela z mano. Starša sta bila res vztrajna in sta zame naredila največ, kar je bilo mogoče, zato pa sem takšna, kot sem, in ne v plenicah na invalidskem vozičku, kar bi se tudi lahko zgodilo.«
Nauči se le, kar potrebuje. Stvari, ki nam jih pripoveduje, ve iz pripovedi staršev in prijateljev. Že v rehabilitacijskem centru so začeli z vajami hoje in treniranjem možganov, česar sta se morala naučiti tudi starša, da so nadaljevali, ko se je ob vikendih vračala domov. »Niti enega dneva nismo smeli izpustiti, da ne bi izgubila pridobljenega znanja. Delala sem vaje za krepitev telesa, za trening možganov pa smo se šli črnega petra, potem smo počasi napredovali do remija in drugih miselnih iger. Začela sem brati otroške knjige in nato vedno zahtevnejšo literaturo. Vsak vikend, ko sem prišla domov, smo se odpravili po mestu, tam so mi vedno znova pokazali, kje je šola, vrtec, govorili so mi o tem, kaj sem kje rada počela. K meni so začele prihajati prijateljice. Sprva se jih seveda nisem spomnila. Ker pa so redno prihajale, sem se naučila, da so to moje prijateljice.« Po štirih mesecih na invalidskem vozičku in rednih vajah je Taja tudi shodila. Od nesreče si zapomni in se nauči tisto, kar potrebuje. »Na novo sem se naučila matematike, da sem lahko naredila maturo.« Kasneje je diplomirala kot organizator socialne mreže in naredila še prekvalifikacijo za pomočnico vzgojiteljice.
Več v reviji Zarja Jana, št. 39, 28.9. 2021
