Da posnameš kaj tako veličastnega, moraš biti precejšen as. Še posebej če veš, da je od vseh živali najtežje snemati prav evropske in da imaš za dokončanje filma samo dve leti. Dve leti bi bilo razkošje, če bi bile živali aktivne ves čas, a paritveni obredi in skrb za mladičke se dogajajo od aprila do junija, morda še nekaj malega v juliju, nato pa se živali umirijo in jih malodane ni več na spregled. »V naravi je tako, da ko se ti ponudi priložnost, jo moraš izkoristiti. To ni studio, kjer bi se isti prizori ponovili,« pravi Matej Vranič, ki se 17. oktobra veseli svetovne premiere filma na uglednem festivalu Wildlife conservation film v New Yorku. To je gotovo priznanje kakovosti filma, saj moraš kot nepoznan avtor biti za preboj v tujino vsaj tako dober, če ne še boljši kot najboljše tuje produkcije. V New Yorku bo film prikazan med najboljšimi dokumentarci iz vsega sveta in bo na neki način tudi turistična razglednica Slovenije. »Gotovo bo marsikoga zvabilo k nam, a danes si upam trditi, da se pritisk turizma še posebej v naših gorah že močno pozna. Takoj ko začne kopneti sneg, je v gorskih kočah že hrupno, tako da je iskanje miru v gorah pogosto zaman. Miru, kot smo ga poznali pred desetimi leti, ni več.«
Malo denarja, veliko srčnega pogona. Tudi film ni mogel nastajati povsem v miru, saj so bili tako časovno kot finančno omejeni. Vanj je Vranič poleg sredstev RTV Slovenija in Slovenskega filmskega sklada vložil tudi lasten denar. »Ta film je bil zelo zelo zelo poceni v primerjavi s kakšnimi tujimi. Taki filmi so od milijon evrov naprej, mi smo ga delali za desetkrat manj.« Veliko srčnega pogona torej? »V prvi vrsti smo delali zato, da naredimo dober izdelek. Če bi delali zaradi denarja, bi se hitro ustavili. Smo pa veseli, da ga je že pred snemanjem kupila poljska televizija, ravno včeraj pa sta ga kupili ena nemška in ena kitajska televizija.«
Krvoločne akcije. Film je krasen, predvsem pa se človek ob njem spočije in umiri – v nasprotju s premnogimi (tudi dokumentarnimi) filmi tega časa, ko te boli glava od prehitrih kadrov, ko kar bliska na ekranu. Ali ljudje potrebujejo akcijo ali jim jo TV-postaje vsiljujejo? »Če hočeš delati akcijske naravoslovne filme, moraš ujeti dramo (npr. neko žival ujameš med lovom, nato snemaš, kako trga svoj plen) – to pa se zgodi sila redko. Meni to ni všeč. Ko sem prejšnji dokumentarec Ptice jezer ponudil postaji Animal planet, so mi dejali, da je prepočasen. Hoteli so imeti akcijo, krvoločnost … Če hočeš imeti to, moraš situacije zrežirati do popolnosti – plen je treba nastaviti, nato plenilci to žival lovijo, grizejo; sam v tem ne vidim smisla, ni mi zanimivo. Prvič, ker to ni realno – tak dogodek se po navadi v naravi zgodi zelo daleč in bi moral imeti neverjetno ekipo snemalcev. Nato je tu še problem terena: savanske živali v Afriki lahko opaziš na kilometre daleč, kdaj bo kateri lev katero antilopo zagrabil, medtem ko v naših gostih, nepreglednih gozdovih kaj takega ni mogoče posneti.«
Drama z rogačem. Saj meni se je zdelo precej dramatično opazovati rogača, kako leze po deblu in se sreča z drugim prav na vrhu. Se bosta zravsala ali ne? In kako, za vraga, se zmeniš z rogačem, da prileze pred kamero? »Rogači imajo tak ritual, da pred mrakom pridejo na plano in jih kar mrgoli.«
Več v reviji Zarja Jana, št. 39, 28. 9. 2021
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
