Z dr. Rubenom Pistacchiom je soustanovila Izobraževalni in raziskovalni center za tibetansko vertebralno prakso, je univerzitetna profesorica na katedri za ergonomijo na Univerzi La Matanza, kar 22 let pa je delala na oddelku za rehabilitacijo bolnišnice San Juan de Dios v okrožju Ramos Mejia. Vso kariero je spoznavala in odkrivala, kako izboljšati svoje počutje. Ko zaboli v hrbtu, je torej Sonia pravi naslov. Ali vsaj njena knjiga.
Počitek v postelji ni najboljša rešitev. »Še nedavno so ljudem, ki so imeli hude bolečine v hrbtu, svetovali večdnevni počitek v postelji. Zahvaljujoč različnim raziskavam danes vemo, da to ni najprimernejša rešitev; dobro je s pomočjo posebnih vaj čim prej obnoviti gibalno rutino.« In se zavedati, da se bolečine v hrbtenici ponavadi ne pojavijo čez noč, v knjigi piše strokovnjakinja. »Večina bolečin v hrbtenici se zgodi zaradi neprimerne drže ali preproste razvade pri njej, ki se ponavlja in tako povzroča blažje (mikro) mišične napetosti. Včasih to traja dneve, mesece, leta, kar postopoma privede do učinka nabiranja poškodb. Hrbtenica je tako imenitna in vzdržljiva reč, da je, preden se zares poškoduje, sposobna prenesti veliko lažjih poškodb, na katere telo opozarja z bolečino. Zaradi tega se moramo naučiti, kakšna telesna drža škoduje hrbtenici, da jo lahko pravočasno popravimo in tako preprečimo nove poškodbe.« Takšno znanje bi morali v družbi obravnavati že od zgodnjih let, poudarja.
Bolečina je dragocen zaveznik. »Ko se v hiši zgodi kaj nenavadnega, kdo vlomi ali razbije okno, se sproži alarm, ki zveni zelo neprijetno. Kaj naredimo v tem primeru? Ga hitimo ugasnit, da nam ne bo paral ušes in bomo lahko mirno spali naprej? Ali raziščemo, zakaj se je sprožil?« Na enak način deluje bolečina. »Človeku je dragoceno opozorilo, ki se ga splača poslušati, da se začnemo obnašati drugače. Bolečine ne smemo le 'ugasniti' s kakšnim protivnetnim zdravilom, ne da bi sploh razmišljali o tem, kaj bi jo lahko povzročilo.«
Dobro je vedeti, da se s starostjo toleranca za statično in dolgotrajno držo zmanjšuje. »Pri višji starosti se zato veča potreba po pogostem menjavanju položajev.« Ne telesna drža sama po sebi, temveč dolgotrajno vztrajanje v tej drži, brez menjavanja položajev, je naš glavni problem. Pri dolgotrajnem vztrajanju v istem položaju pogosto preslišimo prvo opozorilo, ki se pojavi kot neugodje in neprijetni občutki v mišicah. Tej fazi sledijo utrujenost, krči in bolečine v vratu, trupu in/ali križu. »A če se človek navadi živeti s temi simptomi in v zvezi z njimi nič ne ukrene, lahko postanejo kronični ali se poslabšajo.
Sledi jim tretja faza, ko se obstoječim težavam pridružijo še glavoboli, slabost, mravljinci v rokah, težave s koncentracijo, brezvoljnost in širjenje bolečine v okončine.« Če smo tako zelo trpežni, da prenašamo celo vse te preglavice, si lahko za »nagrado« pridelamo četrto fazo, poškodbo medvretenčnih ploščic ali diskopatije, kot so protruzije ali hernije diska. Samo prisluhniti bi morali svojemu telesu, da bi to preprečili – že takoj v prvi fazi, ko nežno spregovorijo mišice, da jim določen položaj ne ustreza več. Takrat je treba samo za hip vstati, se raztegniti, razmigati ali preprosto narediti nekaj korakov po prostoru. Je to res tako težko? »Če stojimo in čutimo napetost v ledvenem delu hrbtenice, lahko dvignemo eno nogo in jo naslonimo na klopco, prečko ali kos pohištva, ali pa sedemo – vsaj za nekaj časa. Če delamo za računalnikom, gledamo televizijo ali strmimo v telefon in v vratu čutimo bolečino, vrat premaknemo v eno stran in v drugo, v čim več različnih smeri. Če smo doma, lahko za nekaj časa ležemo. Telo praviloma opozori le nekajkrat; nato se navadi, da ga ne poslušamo, in utiša svoje tožbe.«
Več v reviji Zarja Jana, št. 38, 21.9. 2021
