Pravzaprav je zanimivo, da tega vpliva – čeprav je že podatek, da v našem črevesju prebiva približno desetkrat več bakterij, kot je v telesu vseh človeških celic, dovolj pomenljiv – še ne tako dolgo nazaj nihče ni jemal prav resno.
Še pred kratkim jih niso jemali resno. Kanadska nevroznanstvenica Jane Foster, denimo, je leta 2006 želela objaviti izsledke študije na miših, ki so pokazali nedvoumno povezavo med stanjem njihovega črevesja in obnašanjem. Objavo so ji zavrnili, in to večkrat, češ da gre za neznanstveno izmišljotino. Podobno izkušnjo je imel še leta 2014 irski nevroznanstvenik John Cyran, ko je, podobno kot Fosterjeva, svojim kolegom na konferenci o Alzheimerjevi bolezni govoril o povezavi črevesja z možgani. »Še nikoli dotlej nisem imel v dvorani tako nezainteresiranega občinstva,« je pozneje povedal Cyran, ki so mu takrat zaradi vztrajanja pri povezavi med črevesjem in možgani kolegi rekli kar »tisti norec z Irske«.
Zdaj se mu tega že nekaj časa ne drzne reči nihče več, prav nasprotno, v zadnjem desetletju je bilo o tej temi objavljenih že več tisoč znanstvenih razprav, v raziskave pa se vlaga tudi veliko denarja, saj zavedanje o tem, za kako pomembno področje gre, narašča. A kolikor je pomembno, je seveda tudi zapleteno. Že odnosi znotraj črevesnega sistema, torej med mikroorganizmi in človeškimi črevesnimi celicami, so zelo kompleksni, kaj šele ko pridemo do vpliva na preostale sisteme v telesu.
Maureen O'Malley z univerze v Sydneyju, ki proučuje raziskave človekovega mikrobioma, pravi, da številne raziskave še vedno pokažejo zgolj (novo) povezavo, ne pa tudi vzroka. Šele razkritje neposrednega krivca v tej izjemno veliki družini bakterij v črevesju za konkretno težavo drugod v telesu namreč omogoča terapevtsko ukrepanje.
Vpliva tudi na možgane. Veliko poudarka je zadnje čase na raziskovanju povezave med črevesnimi bakterijami in delovanjem možganov. Poskusi z mišmi so že nakazali, da dogajanje v črevesju vpliva na Alzheimerjevo in Parkinsonovo bolezen, pa na motnje avtističnega spektra ... Pravzaprav so dokazi o tem tako prepričljivi, da ponekod že potekajo tudi klinične preiskave na ljudeh. Res je, da gre šele za začetno fazo raziskav, je za revijo Nature povedal Sarkis Mazmanian s tehnološkega inštituta v Pasadeni v Kaliforniji, a obeti so dobri, predvsem zato, »ker je zanesljivo veliko lažje zdraviti črevesje kot možgane«.
