Poljubi, to zdaj zatrdno vemo, niso od nekdaj. In niso povsod, še danes ne. Praljudje se niso poljubljali, vsekakor ne v romantičnem ali erotičnem smislu, četudi so morda kdaj ljubeče cmoknili kakšno dete. Romantično poljubljanje naj bi po svetu v 4. stoletju pr. n. š. raznesla vojska Aleksandra Velikega, ki se je vračala iz Azije, tako pravi nepotrjena teorija. Kamasutra kar celo poglavje posveča erotičnim poljubom in potrjuje teorijo, da je poljubljanje prišlo iz Indije. Najstarejši zapisi o poljubljanju pa so stari že več kot 3500 let, v hindujskih vedskih tekstih v sanskrtu poljubljanje opisujejo kot »medsebojno vdihovanje duše«.
Vsake oči imajo svojega malarja. Doslej je veljalo, da se okrog deset odstotkov ljudi ne poljublja. Ne pomeni, da ne poznajo erotike – samo po drugih poteh pridejo do enakega rezultata. Že Darwin je opisoval malajski poljub, pri katerem ženska počepne, moški pa se skloni nadnjo in jo povoha. Ali pa pleme na Trobriandskih otokih, kjer ljubimca drug drugemu grizljata trepalnice, tam tudi ne potrebujejo ustnic za poljub. In potem je tu tudi neko amazonsko pleme v Braziliji – ko so pripadnikom opisali poljub, so se člani plemena z gnusom namrdnili, fej in fuj, kako ostudno! Z usti se dotikajo?!!!
Toda ljudi, ki se ne poljubljajo, je precej več, kot smo mislili, kaže nedavna raziskava Williama Jankowiaka, profesorja antropologije na nevadski univerzi v Las Vegasu: študija 168 kultur je pokazala, da jih erotični poljub usta na usta prakticira manj kot polovica, le 46 odstotkov. Tudi v živalskem kraljestvu je poljubljanje redko, na usta se poljubljata le dve živalski vrsti, šimpanzi in opice bonobo (pritlikavi šimpanzi). Šimpanzi se najpogosteje poljubljajo in objemajo po prepiru v znak sprave, poljubljanje je tudi pogostejše med samci kot med samicami, kar kaže, da ne gre za romantično obnašanje. Opice bonobo se poljubljajo z jezikom in seks uporabljajo za graditev odnosov ter spletanje vezi. Ljudje si ob srečanju podajo roko, pritlikavi šimpanzi pa seksajo. Temu se reče »bonoboški stisk roke« in nima v sebi prav nič romantičnega. Vse druge živali se ne poljubljajo. Nikoli.
Pridi bliže, da te povoham. Poljubljanje ni prirojeno obnašanje, kje smo ga torej našli in zakaj smo ga posvojili? Teorija iz šestdesetih let meni, da je poljubljanje na usta nastalo zaradi prenosa prežvečene hrane, ki jo mati daje v usta majhnemu otroku – to vedenje lahko opazimo pri pticah pa tudi pri naših bližnjih sorodnikih šimpanzih in drugih primatih, verjetno so tudi človeške matere nekdaj to počele. Druga teorija pa trdi, da nam je dotik ustnic všeč, ker ga povezujemo z dojenjem.
In potem je tu še tretja, ki se zdi najverjetnejša: živalim se ni treba poljubljati, ker imajo odličen voh in že na daleč zaznajo, ali je potencialni partner zdrav in ploden, ljudje pa vohamo mnogo slabše, zato moramo priti čisto blizu, da partnerja zavohamo. Pozabite romantiko, poljubljamo se zato, da se povohamo. Poljubljanje je le družbeno sprejemljiv način, da se med seboj ovohamo.
Vohanje ni edini način, s katerim presojamo primernost partnerja, vsekakor pa pri tem igra pomembno vlogo. Tako na primer študija iz leta 1995 kaže, da so ženskam veliko bolj všeč moški, ki so genetsko povsem drugačni od njih. Zakaj je to pomembno? Ker imajo ljudje z različnimi geni bolj zdrave potomce z močnejšim imunskim sistemom. Tudi študija iz leta 2013 kaže, da je za žensko vonj moškega zelo pomemben, še pomembnejši pa postane v tistih dneh ciklusa, ko je plodna.
Poljubljanje, najboljša terapija. Profesor Jankowiak pravi, da je poljubljanje produkt zahodnjaških družb, ki se prenaša iz generacije v generacijo. Bolj ko je družba kompleksna, pogosteje se ljudje poljubljajo. Ne govorimo o poljubljanju otrok in prijateljev, temveč o romantičnem/seksualnem poljubu. V ekonomsko in družbeno razslojenih kulturah se skoraj trikrat pogosteje poljubljajo na usta kot ljudje, ki živijo v plemenih. Praktično vse kulture poznajo paritveno obnašanje, le da je namesto poljubljanja lahko to lizanje, grizljanje, drgnjenje ali ovohavanje.
Seveda pa se ne poljubljamo le zato, da bi se zavohali – eden od razlogov je tudi ta, da je prijetno, saj nam takrat možgane preplavijo oksitocin (ljubezenski hormon), dopamin (hormon sreče) in serotonin. Poleg tega je v ustnicah veliko živčnih končičev, če jih pritisnemo ob druge ustnice ali ob toplo kožo, to povzroča močan občutek ugodja. Poljubljanje znižuje tudi raven stresnega hormona kortizola in torej sprošča.
Pravzaprav je poljubljanje odlično za zdravje, saj tudi znižuje krvni tlak, upočasnjuje staranje, krepi napetost kože na obrazu in imunski sitem, izboljšuje razpoloženje, preprečuje luknje v zobeh, lajša bolečine (poskusite pri menstrualnih krčih, glavobolu ali bolečinah v hrbtu namesto s sredstvi proti bolečinam raje s poljubljanjem!) in celo porablja kalorije – dvajset minut poljubljanja pokuri po dve do tri kalorije na minuto. In zato se ne ustrašite, če slišite, da pri poljubu na usta dobite zraven še 80 milijonov bakterij – večinoma so neškodljive. In pri rokovanju jih dobite 124 milijonov.
