Pomanjkanje sester in zdravstvenikov postaja kritično, pravi dr. Noč. Bolnišnične postelje ostajajo prazne, ker ni dovolj negovalnega kadra. Tisti, ki še vztrajajo, so preobremenjeni. »Večkrat pa si zaželim, da bi se našel kdo, ki bi se povsem neobremenjeno sprehodil po UKC in preštel bolniške postelje, ki ostajajo nezasedene zaradi pomanjkanja negovalnega kadra. Po moji konservativni oceni jih je trenutno krepko več kot sto …«
In to je samo v Ljubljani. Oddelke – iz enakega razloga, premalo medicinskih sester in zdravstvenikov – zapirajo tudi v drugih bolnišnicah. Iz UKC Maribor je ušlo petdeset medicinskih sester, so oni dan povedali v poročilih.
Nevarne kot šoferji. Problem ni od danes. In ne od včeraj. Nanj že leta opozarjajo medicinske sestre in njihova stanovska organizacija Zbornica zdravstvene in babiške nege – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije Zbornica – Zveza. Prirejajo okrogle mize, na katerih se sprašujejo, kdo bo skrbel za bolnike, ko se bodo vse sestre upokojile – takih bo v naslednjem desetletju devet tisoč, skoraj tretjina vseh torej – odšle delat v tujino ali pa v druge poklice, kjer so boljše plače in znosnejše razmere. Tule je zelo kratek odgovor: nihče. Nikogar več ne bo, ki bi skrbel za bolne, onemogle in stare.
»Izčrpani zaposleni so lahko prav tako nevarni kot poklicni šoferji, ki imajo omejitve pri vožnji. Tu pa delamo z bolnimi ljudmi. Vse to vpliva na medsebojne in medpoklicne odnose, na zdravje in zbolevanje zaposlenih. Ljudje v službah, četudi težkih, več zdržijo v prijaznem delovnem okolju, ki pa se žal poruši ob takšnih anomalijah. Kolegialnost se zmanjšuje in ljudje odidejo,« nam je leta 2019 povedala Darinka Klemenc, nekdanja predsednica Zbornice – Zveze. To je bilo, še preden je udarila korona. Potem je šlo le še navzdol.
»Že 15 let opozarjamo, da nas ni dovolj, in zdaj nas je kljub vsemu temu opozarjanju še manj. Največji problem je, da ni kadra in da ga nimamo kje vzeti. Preproste rešitve ni. ... Več kadra pomeni boljše pogoje dela, manj utrujenosti, bolj normalne urnike, omogoča koriščenje dopusta. Tako pa še takrat, ko si doma na dopustu, samo čakaš, kdaj bo zazvonil telefon, da je nekdo zbolel in moraš nazaj v službo,« pa je letošnjega januarja, ko so bile medicinske sestre kolektivno nominirane za naslov Slovenke leta, potožila sedanja predsednica Zbornice – Zveze Monika Ažman. »Če ne bomo vsi skupaj našli mehanizmov, kako podpreti medicinske sestre, ki so v devetdesetih odstotkih ženske, kako jim olajšati dostop do jasli, vrtca, pa tudi šole, kako jim pomagati s solidarnostno namestitvijo, torej z reševanjem stanovanjskih problemov ... A je normalno, da se ženske iz Prekmurja vsak dan vozijo v službo v UKC? Ali da se moraš iz Velenja voziti v Ljubljano, oddelati na covidnem oddelku 12, 13 ur, potem se pa še dobro uro po trdi temi, poledici voziti nazaj? To je nečloveško.«
Ste vedeli, da medicinske sestre nimajo priznane nobene poklicne bolezni? Pa čeprav pri dvigovanju bolnikov vsak dan dvignejo več ton. Da to ni le poklic, to je način življenja, odgovarjajo medicinske sestre na vprašanje, zakaj vendarle še vztrajajo. A tudi če delaš na etični pogon, nekoč tudi tega goriva zmanjka.
Uvoz & izvoz. Samo v bolnišnicah je lani primanjkovalo okrog pet tisoč sester – a to je zelo približna ocena, ker teh številk država ne spremlja – še hujše pa je pomanjkanje negovalnega kadra v domovih starejših, kjer so plače še slabše in delovni pogoji še neznosnejši.
Ne moremo reči, da v vseh teh letih ni nihče poskusil najti rešitve. Ne sicer tisti, ki so bili to dolžni storiti – državna ministrstva – a dobri ljudje na Gospodarski zbornici so imeli genialno idejo, praktično skoraj brez napak: da nam bodo medicinske sestre uvozili, so napovedali – s Filipinov. Pridne, skromne so ... samo slovensko ne znajo. V poklicu, kjer dobra komunikacija med zdravstvenim delavcem in bolnikom lahko pomeni razliko med življenjem in smrtjo.
Uvoz sester sicer ni nova praksa, že leta jih uvažamo iz bivših jugoslovanskih republik, če se le pustijo uvoziti, vendar večinoma raje preletijo kakšno državo več in se ustavijo šele v Avstriji ali Nemčiji. Več kot ironično pa je, da sami izšolamo dovolj kadra – devet fakultet za zdravstvo imamo, kjer šolamo nove kadre zdravstvene in babiške nega. Kam izpuhtijo po diplomi? No, nekaj jih, vrhunsko izšolanih, podarimo državam zahodno in severno od nas, ne da bi Slovenija, ki je v njihovo izobrazbo vložila občutna sredstva, od njih karkoli imela, nekaj se jih zaposli v drugih poklicih, kjer je vreča z denarjem težja in breme odgovornosti lažje. Malo jih ostane v domačem zdravstvu.
Lani smo se pogovarjali z dvema podiplomskima študentoma zdravstvene nege. Lahko bi takoj dobila službo, sta rekla, pa raje delata na študentsko napotnico – njuna plača bi bila tako nizka, da si redne službe preprosto ne moreta privoščiti.
»Včasih več energije porabimo za to, da jamramo, kako smo ubogi, kot da bi iskali rešitve za obstoječe probleme. Ko pride študent na prakso in je prva stvar, ki jo sliši od mentorja, 'samo ven iz zdravstva, ker te bodo samo izkoriščali', ni prav nič spodbudno. Tako že študenti v prvem, drugem letniku niso motivirani, da bi ta poklic opravljali štirideset let,« je rekel eden.
Teorija in praksa. Kako bi lahko ta beg iz države in beg iz poklica pri negovalnem kadru ustavili brez Filipincev? Bolje jih plačajmo, meni dr. Noč: »Zato je treba medicinskim sestram in zdravstvenikom nemudoma povečati plače ter narediti opazno razliko med nekom, ki v rednem delovnem času dela v ambulanti, in tistim, ki dela troizmenski turnus ali dežura na urgentnem ali intenzivnem oddelku. In dosledno in pošteno plačati vse nadure in presežno delo.«
Več v reviji Zarja Jana, št. 35, 31.8. 2021
