Ni še tako dolgo, ko smo imeli tudi mi v parlamentu razigranega neandertalca, ki je predlagal pregled mednožja za ženske, pa vendar se nam, Zahodnjakinjam, stvari, ki so se dogajale v Afganistanu, zdijo nepojmljive. Na primer to, da ženska nima pravice biti vpisana v dokumentih lastnih otrok in potem prihaja do absurdnih zapletov, kot je bil tisti, ko ločena Afganistanka ni mogla vpisati sina v šolo brez prisotnosti njegovega očeta. In vendar, in vendar, ženske v Afganistanu so po padcu talibanov leta 2001 naredile velik skok naprej – spet so dobile pravico do šolanja, pravico do tega, da hodijo v službo, da gredo na ulico brez spremstva moškega, vse to jim je bilo namreč v letih od 1996 do 2001 pod talibani prepovedano. Položaj žensk v Afganistanu še zdaleč ni bil idealen, vendar so se stvari premikale na bolje.
In zdaj so se talibani znova zavihteli na oblast. Tema se vrača.
Nujno iščem burko. V samo nekaj dneh so se ulice glavnega mesta Kabula temeljito spremenile. Kot da niso več iste ulice. Prej so vrvele od življenja, polne so bile žensk v pisanih oblačilih, v kavbojkah ..., zdaj pa boste na ulicah Kabula težko našli žensko. Če pa že, je skrita pod burko, dolgim ohlapnim oblačilom, ki pokriva vse razen oči. Burke je večina žensk po padcu talibanov radostno odvrgla, a s talibani se je vrnila tudi osovražena burka. Novi stari gospodarji Afganistana (še) niso zapovedali nošenja burke v javnosti, a to se zdi neizbežno, zato so si jih ženske iz previdnosti hitele kupovati. V trgovinah jih je začelo zmanjkovati, v Kabulu se je njihova cena v nekaj dneh podeseterila. Ženske, razen najpogumnejših, si brez burke ne upajo na ulico. CNN je poročal o gospodinjstvu treh žensk, matere in dveh hčera, ki imajo doma samo dve burki. »No, če je sila, ena vzame rjuho in se ovije vanjo,« je rekla ena od hčera. Po družbenih omrežjih je medtem zakrožila fotografija ženske, ki v mlaki krvi mrtva leži na ulici podeželskega mesta. Ustrelili naj bi jo bili talibani, ker ni nosila burke.
Pa tudi če imajo burko, ženske raje ostajajo doma – brez moškega spremstva tvegajo jezo talibanov ali nadlegovanje moških, ki prav tako verjamejo, da je najboljša ženska tista brez pravic. Sploh pa, kaj naj bi počele na ulici? Prepovedali so jim hoditi v službo, zaprli so jim vrata šol. In tako sedijo doma in zapirajo svoje račune na družbenih omrežjih, brišejo datoteke iz svojih računalnikov, skrivajo svoje diplome in spričevala, ker bognedaj, da bi talibani izvedeli, da so izobražene, da so morda novinarke, ki so pisale o talibanih.
Toliko let smo študirale, zdaj pa lahko vse to vržemo stran, obupujejo ženske. Nekatere so se smele vrniti v službo, predvsem tiste, zaposlene v šolstvu in zdravstvu. A zobozdravnica, ki se je vrnila v svojo ordinacijo, sprejema samo ženske pacientke. Voditeljice na televiziji so zamenjali moški (in priljubljene indijske in turške telenovele so zamenjale oddaje z muslimansko vsebino). Novinarke, mnogim so prej že več mesecev grozili s smrtjo, ne smejo več delati. Nekaterim javnim uslužbenkam so že sporočili, da so njihova delovna mesta zasedli moški, druge še čakajo na končno odločitev. Še posebej so zaskrbljene ženske, na primer vdove in ločenke, ki so doslej edine domov prinašale zaslužek. Izključno ženska gospodinjstva so se znašla v zadregi: kako naj gredo iz hiše, če pri roki ni nobenega moškega sorodnika, ki bi jih spremljal?
Volk dlako menja. Zdaj je ves svet spoznal, da smo pravi vladarji države talibani, je zadovoljno zapredel njihov predstavnik. »Še vedno pa sem presenečen, da se ljudje bojijo talibanov.« Presenečenje, se zdi, je v celoti enostransko. Čeprav so njihova sporočila spravljiva, si večina Afganistancev dovoli dvomiti o njihovih besedah. Konec koncev so bili talibani zlatousti tudi, ko so prvič prevzeli oblast, pa se je kmalu pokazalo, da niso mislili resno. In so ženskam sekali prste, če so imele nalakirane nohte, jih pretepali, če so prelomile katero od številnih prepovedi, jih kamenjali do smrti zaradi prešuštva. Zato zdaj iz izložb frizerskih, kozmetičnih, šiviljskih salonov izginjajo podobe žensk. Zato v Kabulu z zidov trgajo reklamne plakate, ki prikazujejo ženske brez naglavne rute. Zato se ponekod že zapirajo ginekološke klinike in ordinacije plastičnih kirurgov. Zato v trgovinah zmanjkuje burk. Zato v nekaterih mestih ženskam ne dovolijo vstopa na tržnico, češ da morajo priti z moškim sorodnikom. Zato ženske ždijo doma in se polne tesnobe sprašujejo, kakšne strahote jim prinaša jutri. Zato trepetajo za usodo svojih hčera, ki so v teh dvajsetih letih po padcu talibanov odraščale v relativni svobodi, hodile v šolo, diplomirale. Zdaj se utegne ponoviti zgodba iz let pred 2001, ko so učiteljice na svojih domovih skrivaj poučevale deklice. Kaj čaka afganistanske hčerke? Tema, se zdi.
Več v reviji Zarja Jana št. 34, 24,8,2021
