Tekst: NINNA KOZOROG

Foto: SHUTTERSTOCK

»Oba z možem sva z velikih kmetij, on je bil starejši 12 let. Na kmetih pa veste, kako je, da je po vsakem dobrem delu kozarček za nazdravit, odkar si malo večji. Ni treba polnoletnosti. Že na trgatvah se je pilo od malega.

V službo sem hodila kot kuharica v osnovno šolo. So rekli včasih, da najboljše palačinke naredim. V službi nisem nikoli pila, sem pa doma vedno pri kosilu kozarček. Včasih sem si še zvečer pred spanjem natočila, da sem lažje zaspala.

Ko sem bila stara 58 let, mi je umrl mož od kapi in sem ostala sama. Otroke imava zlate, ampak le niso isto kot mož, in hiša je bila kar samotna. Sploh ob večerih, in sem si natočila malo vina, za živce. Pa drugi kozarček in potem še malo več. Saj veste, vedno več je treba, da zaspiš. Nisem več mogla skrbeti za vrt in tudi v službi nisem bila več zbrana. Upokojila sem se pri 60.

Potem sem enkrat zaspala doma, se ne spomnim več, kaj se je zgodilo. Samo v bolnici sem se zbudila, ker me je našla hčerka z vnukicami, da sem ležala in se tresla od božjastnega napada. Takrat so me poslikali celo, tudi glavo, nato pa so rekli, da sem imela napad od alkohola. Baje ga imaš lahko, ko se tvoje telo preveč navadi na alkohol in če spiješ premalo tisti dan. Ko sem videla, kako prestrašene so vnukice, sem se odločila, da me ne bodo več videle na tleh tako ležat. Sem se šla zdravit, pa ni bilo lahko. Težko si je rečt, da si alkoholik, ljudje te gledajo čudno. Ampak zdaj sem že pet let brez kapljice. Za spanje si raje kakšen čaj skuham, najraje meliso. Težko je bilo, ampak če bi lahko, bi še enkrat šla na zdravljenje oziroma bi se sploh ne pustila prignati tako daleč. Sploh ne vem, kdaj sem z enega kozarčka prišla na celo flašo in še več. 

Več v reviji Zarja Jana, št. 32, 10.8. 2021