Če si strasten bralec shujševalne literature, ti je ob branju Fungove knjige jasno, da si vse to že nekje slišal. Ali skoraj vse. Avtor je že zdavnaj raziskano samo zložil v razumljiv in pregleden mozaik, ki na nekaterih mestih osupne. Recimo tole – gen za suhost oziroma debelost ne obstaja. Sklepamo torej, da debelost ni dedna, iz roda v rod gredo le navade – prenajedanje in za povrh še lenoba.
Posvojenci so drugačni. A ni čisto tako. Dr. Albert Stunkard je na primer napravil tipične genetske raziskave debelosti na 540 odraslih danskih posvojencih. Teza je bila jasna – če so za debelost najpomembnejši vplivi okolja, bodo posvojenci podobni krušnim staršem, če pa prevladujejo genetski dejavniki, so podobni biološkim staršem.
Ugotovitev je bila precejšnje presenečenje, saj ni obstajala med težo posvojencev in posvojiteljev nobena povezava. Okolje, ki so ga dali posvojitelji, ni bilo pomembno, pravzaprav so imeli najdebelejši posvojenci najvitkejše posvojitelje.
Primerjava z biološki starši je dala precej drugačne rezultate. Čeprav s svojimi otroki niso imeli skoraj nobenega opravka, so bili potomci po teži podobi staršem. Isto je dr. Stunkard ugotovil pri enojajčnih dvojčkih, ki so živeli v ločenih okoljih. Raziskovalci so bili pretreseni, saj so ugotovili, da kar 70 odstotkov nagnjenosti k debelosti določa rod. Debelost je torej dedna, toda kako? In zakaj? Epidemija debelosti se je začela v eni generaciji v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in je potem strmo naraščala, v tem kratkem času pa se geni ne morejo spremeniti.
Kalorija je pač kalorija. S težo imamo probleme od pamtiveka, toda do nedavna so jo imeli samo nekateri. Šlo je večinoma za premožne ljudi, ki so imeli dostop do raznovrstne hrane in so lahko izbirali, kaj in koliko bodo jedli. Prva knjiga o hujšanju je izšla v Angliji že leta 1825 in je svetovala debeluhom, naj ne jedo sladkorja in moke, torej prečiščenih ogljikovih hidratov – kar, kot vemo, velja še danes. Večina prebivalstva problemov z debelostjo ni imela, saj se je prehranjevala le z osnovnimi živili z njiv in tržnic. Če se spomnim jedilnika s počitnic pri stari mami, je bil približno takšen – zabeljen fižol in solata, kumare s krompirjem in stročji fižol, žganci in bela kava, zelenjavna juha in šmorn … v nedeljo pa goveja ali kokošja juha, pražen krompir in malo mesa iz juhe. Čez teden mesa ni bilo, tu in tam kakšno jajce, izdatno se je jedlo le na kolinah in za praznike, ko je bila tudi potica.
Rediti smo se začeli v sedemdesetih letih, ko so trgovine preplavili prigrizki (smokiji, ocvrt krompir, keksi, napolitanke …), ki si jih zobal iz škatel in vrečk in pa razni čokolini in sladki puhasti kosmiči, ki smo jih stresali v mleko. Pa sadni jogurti in pudingi v lončkih, neskončno veliko vrst kruha in štručk, gore sendvičev in sladic … Začeli smo se torej rediti in znanost nam je neuspešno dopovedovala, zakaj. Neuspešno zato, ker ni nič pomagalo. Saj se spomnite prehranskih piramid, ki tu in tam še zdaj visijo na stenah zdravstvenih ustanov in ki priporočajo, da je treba jesti največ izdelkov iz žit, šele potem pride na vrsto zelenjava. Maščobe so čisto na vrhu, kar pomeni – malo.
Dr. Jason Fung pa pravi, da bi morali prav naravnih zdravih maščob pojesti največ, če hočemo shujšati. In da je teorija »kalorija je kalorija, zmanjšati je pač treba njihovo število« – zelo nevarna. Ker delujejo olje, kruh, pivo ali jajce v vrednosti enakega števila kalorij v telesu zelo različno.
Telesna teža je nastavljena. Dr. Fung je spravil ob živce že mnogo zdravnikov, še posebno tiste, ki se ukvarjajo z diabetesom tipa II in drugimi posledicami čezmerne teže. Pravi, da se debelost in diabetes zdravita tako rekoč enako in da diabetes ni bolezen, ki nujno napreduje do bridkega konca. Trdi, da zdravniki s tem, ko odmerjajo čedalje več inzulina, pacientom škodijo. Z omejevanjem prečiščenih ogljikovih hidratov in postenjem bi bolniki namreč v nekaj mesecih lahko opustili inzulin. Prav inzulin pa je glavni razlog, da se redimo. Teorija »manj jej, več se gibaj« je zgrešena, pravi Fung. Lahko, da bo nekaj časa delovala, potem pa se bo hujšanje ustavilo in kilogrami se bodo vrnili, večinoma z obrestmi. Zakaj?
Več v reviji Zarja Jana, št. 32, 10.8. 2021
