Film, posvečen mladim dekletom. Morena je prvi celovečerec hrvaške režiserke Antonete Alamat Kusijanović, ki sicer živi v New Yorku. Ob prejetju nagrade je izjavila: »Moreno sem ustvarjala s krasno ekipo žensk, pred in za kamero, ustvarjale smo ga za vsa občinstva, še najbolj za mlada dekleta, zame, ko sem imela šestnajst let … Dekleta in ženske so moja inspiracija za Moreno. Šovinizem je globoko zakoreninjen v naši družbi, zato ga pogosto napačno naslavljamo z mentaliteto. Julija živi v 'raju' na hrvaškem otoku, v družbi, ki je obsedena s hitro in lahkotno pridobljenim bogastvom. To je družba, ki prodaja svojo zemljo in dediščino, družba, ki ne želi delati in se izpopolnjevati na temeljih in vrednotah prednikov. Julija je začetek neke nove generacije intuitivnih hčera, ki razkrinkavajo te preživete modele. To moč čutim in jo občudujem v mladih dekletih na Hrvaškem, postajajo vse močnejše, samozavestnejše, prodornejše. To je moč, ki temelji na modrosti in znanju, ki verjame v svoje sposobnosti, v tisto božansko v neznanem, moč, ki ne dopušča, da bi bila utišana.«

Vladimir Gojun, montažer filma Morena

 Seksizem in šovinizem sta globoko ukoreninjena v naši družbi

Morena je družinska psihološka drama, ki se odvije na hrvaškem otroku v štirih dneh, in svojevrstno nadaljevanje režiserkinega večkrat nagrajenega kratkometražnega filma V modrino. Glavna junakinja je 16-letna Julija, ki živi na prvi pogled idilično življenje z mamo in očetom. Napeti odnos z očetom pa začne pokati po šivih, ko pride k njim star družinski prijatelj. Medtem ko je oče zaposlen s poskusi, da z njim sklene posel življenja, karizmatični gost Juliji odpira prostor svobode in v njej budi upor proti staršem. Julija v prišleku vidi priložnost za beg od zatiralnega očeta.

Kakšno je sporočilo filma?

Film govori o težkih pogojih življenja žensk, ki so odrasle v patriarhatu, kaže, da je šovinizem globoko ukoreninjen v našo družbo, čeprav ga netočno imenujemo mentaliteta. Čeprav je zgodba avtentična in lokalna, je sporočilo filma univerzalno. Morena je vodno bitje in edina žival, ki je sposobna zgristi lastno kožo, da bi se osvobodila, to je metafora naše glavne junakinje v filmu, saj je Julija pripravljena žrtvovati lastno družino, da bi pobegnila iz tega patriarhalnega okolja.

Zakaj, mislite, je dobil nagrado, osvojil cansko žirijo?

Mislim, da se lahko s to zgodbo poistoveti publika v katerem koli kotičku sveta. Seksizem in šovinizem do žensk sta prisotna po vsem svetu, zato lahko tudi tuja publika razume to tematiko. Prav tako se končno sliši glas žensk in zato takšne zgodbe lahko pridejo do mnogih ljudi, ne glede na geografski položaj. To ni več prepreka. Žirija je znala to prepoznati in je to tudi izpostavila ob podelitvi nagrade.

Več v reviji Zarja Jana, št. 31 (3.8.2021).