»Zelo zgodaj, pri 12 letih, sem prvič poskusila travo – marihuano. Pred tem seveda cigareto. Nato se je radovednost nadaljevala. Nisem se spraševala, ali je prav ali ne, preprosto je bilo to del moje takratne družbe. Naslednji je na vrsto prišel trip, še zdaj se spomnim halucinacij. Gledala sem se v ogledalo in videla popačen obraz, poln migajočih živali, podobnih malim kačam. Heroin je prišel na moj jedilnik pri 16 letih, v srednji šoli,« brez zadržkov pove Maja in pojasnjuje: »Želela sem biti pomembna, odrasla, zanimiva. S prijateljico sva se odločili, da poskusiva bel magični prah. V šoli je bilo vse dostopno. Vse droge. Vedeli sva, kje bova dobili heroin. Bili sva vznemirjeni. Uauuuu, se nama je zdelo fajn! Odšli sva v bližnji lokal in si naredili svoji prvi črtici. Zvili sva bankovec v tulec, ga vstavili v nosnici in močno povlekli. Beli prah se je začel topiti po nosni votlini in že je bil tu blažen, topel občutek, zaradi katerega se spet in spet vračamo po nov odmerek. Vsaj na začetku. Po prvi izkušnji sem želela še. Najprej je bilo enkrat na mesec, nato enkrat na teden, nato večkrat na teden in zadnjega pol leta vsak dan. Postala sem odvisna tako telesno kot psihično. Navzven sem delovala pridna, hodila sem v šolo, doma sem pomagala pri opravilih. Nihče ni vedel, kaj se dogaja z mano. Živela sem v lastni kletki laži. S fantom sva si delila trenutke zadetosti in se pri tem podpirala.« 

Zasačena. »Nekega večera me je mama zasačila, ko sem zakinkala v postelji in imela robo ob sebi. Želela je videti, kaj imam. Nisem se mogla izmakniti, zlagati kot že neštetokrat. Resnica je prišla na dan. Stara sem bila okoli 20 let. Od tistega trenutka se je moje življenje obrnilo na glavo, v pozitivno smer. Še danes mi ni jasno, kako mi je to uspelo. Doma sem rekla, da je bilo to samo trenutno, niso vedeli, da je heroin v mojem življenju že štiri leta. Izkušnje z iglo nisem imela, zahvala višji sili. Takrat sem delala pripravništvo v trgovini. Spominjam se, da me je treslo, vse me je bolelo, a vseeno sem hodila v službo. Nisem imela sogovornika, s katerim bi se lahko pogovarjala, vse sem reševala sama, ker nisem želela priznati, se izpostaviti. Sama sem prebrodila telesno krizo. Če bi se vrnila v tisto obdobje, bi si vsekakor poiskala pomoč, zaupala bi svojo stisko, dala iz sebe vso bolečino. Odvisnik postaneš, ker nosiš v sebi veliko rano, bolečino, se ne znajdeš v tem svetu, nisi samozavesten, ne živiš v stiku s sabo, se nimaš rad … Kljub vsem bolečinam, tako telesnim kot duševnim, nisem obiskala nobenega terapevta, nisem pomislila, da bi šla v komuno. Sama sem šla skozi to sranje. Rada rečem, da se je pri meni zgodil čudež. V trenutku, ko me je mama dobila z drogo, sem zaključila s heroinom, z drogami. Nikoli, nikoli, nikoli več nisem pomislila na heroin, na to, da bi se zadela. Zame je to čudež, ker poznam veliko drugačnih, tragičnih zgodb svojih znancev odvisnikov oziroma bivših odvisnikov. Dano mi je bilo iti skozi pekel in se nato povzdigniti proti nebu, k svetlobi.«

Več v reviji Zarja Jana, št. 31, 3.8. 2021