Kar se ne vidi, ne boli? Ko se pripelješ v Mežiško dolino, prav nič ne opozarja, da je okolje tu alarmantno onesnaženo s svincem. Trava je zelena, v rekah je polno življenja, narava je čudovita, in vse to poudarijo tudi tamkajšnji prebivalci. Prav tako se, tak je vsaj prvi vtis, ne obremenjujejo pretirano, če je na kakšnem forumu moč zaslediti komentarje, da marsikdo v Mežiški dolini zaradi onesnaženosti ne bi želel živeti. Na kraj so navezani in pravijo, da ga ni težko vzljubiti. To nam je potrdila tudi Mojca K. B., ki jo je v te kraje pripeljala ljubezen. »Ko sem se na delo vozila skozi Mežiško dolino, nisem razmišljala o svincu. Usoda mi je na pot pripeljala sedanjega moža, Mežičana, ki tu živi že od rojstva. Kadar se sprehajamo po pešpoteh ob reki Meži, je videti veliko življenja, zelenja ...  Ne počutim se, kot da bi živela v onesnaženem zraku,« nam je priznala. Roke si seveda pogosto umivajo, a bolj zaradi virusa kot česa drugega. Dokler je bila živa tašča, so imeli tudi vrt in brez zadržkov jedli solato. »V naši družini za zdaj ni zaznano, da bi imel kdo preveč svinca v krvi. Iskreno, res nikoli ne razmišljam, da je okolje umazano,« je še dodala.

Temna plat idilične pokrajine. Ko okoli tebe vse brsti, pridelek na vrtu pa je kot za na razstavo, je morda res težko dojeti, da si izpostavljen nevidni grožnji, kot je svinec. Ne okusiš in ne vidiš ga, ne smrdi, le strokovnjaki opozarjajo nanj. Med njimi mag. Matej Ivartnik, dipl. san. inž., z NIJZ, ki sodeluje pri sanaciji Mežiške doline. Čeprav se z vsemi možnimi ukrepi trudijo, da bi svinec čim manj vplival na zdravje tamkajšnjih ljudi, prizna: kljub temu da sanacija poteka že 15 let, Mežiške doline niso očistili svinca in je verjetno nikoli ne bodo. »Vprašanje je, koliko je to sploh mogoče. Svinec se je z razvojem industrije in njenimi emisijami v veliki meri prenesel iz rudišč v bivalno okolje ljudi. Naložil se je v vrtnih tleh, na dvoriščih in drugih površinah, od koder se potem dviga nevaren prah. Mi smo se lotili preprečevanja izpostavljenosti ljudi temu prahu – npr. asfaltiranje makadama, otroci naj se ne igrajo na prašnih površinah, naj ne pomagajo pri suhem prekopavanju vrtov, skrbijo za čiste roke ipd. S prilagajanjem na življenje s svincem lahko naredimo zelo veliko,« je prepričan. 

Program bi morali nujno posodobiti. Od svinca nimatelo nobene koristi in je v prav vsaki koncentraciji škodljiv, nadaljuje Ivartnik. »Z vidika družbe pa je bil zgodovinsko eden najpomembnejših in najuporabnejših materialov, ki smo ga začeli uporabljati že v času starega Rima in ga še vedno na različnih področjih. Želeli bi, da svinca v telesu otrok ni, v realnem življenju pa da ga je čim manj. A realnost onesnaženih industrijskih območij je žalostna. Vrednost 100 µg svinca na liter krvi, ki jo uporabljamo v programu ukrepov za izboljšanje kakovosti okolja v Zgornji Mežiški dolini, je zelo visoka. Postavili smo jo leta 2007, ko je veljala za referenčno vrednost, ki je zdaj že za polovico nižja. A izkušnje s sanacijo okolja drugje po svetu so pokazale, da je ta vrednost s podobnimi sanacijskimi ukrepi v praksi dosegljiva, in upamo, da bo to potrdil tudi naš program.« Njihov cilj je torej nižanje vrednosti svinca v krvi otrok vsaj pod 50 µg svinca na liter krvi, a bi za to morali posodobiti program. Gre za iskanje ravnotežja med širjenjem industrije in ogroženostjo otrok, pomoč pri izvedbi prepotrebnih ukrepov na zasebnih zemljiščih, omejitev vrtnarjenja … »Bistveno težje kot določiti cilje je poiskati izvedljive poti za njihovo izpolnitev. Pri našem programu je glavna vrednost to, da so se v povprečju vsebnosti svinca v krvi otrok vsaj prepolovile, torej zastavljene naloge v praksi učinkujejo.«

Več v reviji Zarja Jana, št. 25, 22.6. 2021