So mariborski dijaki na protestu, na katerem so zahtevali odprte šole, nato pa v preteklih dneh dobili položnico za 400 evrov, mladoletni med njimi celo poziv na sodišče, ogrožali javno zdravje? Ne, niso: bili so opremljeni z maskami, upoštevali so medsebojno razdaljo, celo z letaki opozarjali na spoštovanje ukrepov. Ampak to policistov ni zanimalo, vestno so jih popisali in jih pri tem niso seznanili, zakaj. Ljudje se zgražajo, Tanja Fajon prosi, da se dijake oprosti plačila kazni, premier pa očitno misli, da mora biti kazen pač vzgojna.
Čeprav so v Franciji in Nemčiji sodišča že razsodila, da protesti ne smejo biti prepovedani (v Franciji so omejeni na do 5000 ljudi), se očitno raje zgledujemo po Madžarski in Poljski, kjer so. Mi imamo celo tako absurden položaj, ko se za druge namene deset ljudi lahko zbere, za proteste pa nikakor – čeprav bi bili na prostem! »Četudi bi veljala prepoved zbiranja za vse, bi morali biti protesti dovoljeni, ker je ta tip zbiranja ustavno zaščiten, medtem ko drugi tipi zbiranja niso. Zato bi država morala dovoliti neke oblike protestiranja,« so nam povedali na Pravni mreži za varstvo demokracije. To je civilna iniciativa, v kateri pravno podporo zagotavljajo vsem, ki so se zaradi nenasilnega javnega delovanja znašli v pravnih postopkih. S pravnimi mnenji, stališči in pozivi varujejo demokratično, odprto, svobodno in solidarno družbo. Želijo okrepiti položaj tistih, ki so jim kratene človekove pravice, in tako prispevati k vladavini prava in varstvu demokracije. Upam, da tem pogumnim, srčnim in delovnim damam, ki so minuli teden vložile pobudo za presojo ustavnosti odloka, ki prepoveduje proteste, že ploskate.
Kaznovani zaradi lučk v obliki kolesa. V Pravni mreži so kritični do tega, da država ne dovoljuje mirnega protestiranja, kot je bilo branje ustave pred državnim zborom, polaganje papirnatih stopal, hupanje – vse to so naši organi pregona kaznovali, če ste morda že pozabili.
Ko sem se z družino konec decembra okoli sedme ure zvečer sprehajala po praznično osvetljeni Ljubljani, so mimo nas stekle tri ženske in slišala sem jih reči, da so jih policisti popisali zgolj zaradi tega, ker so izražale politična stališča. Bile so iz majhne skupine, ki se je pred državnim zborom pojavila z lučkami za smrečico – le da so lučke oblikovale podobo velikega kolesa. Kako noro se vam sliši to, spoštovani sodržavljani?
Ni čudno, da so v Pravni mreži v dobrem mesecu prejeli že 250 prošenj za pravno pomoč.
Popolna prepoved protestov velja že od sredine oktobra, pri čemer pa se nikjer ne omenja fizična razdalja, ki je za prenos virusa nekaj najpomembnejšega in najučinkovitejšega. Če se v protestih upoštevajo varna razdalja in maske, protestniki ne morejo ogrožati zdravja, kajne? Ampak to je v odloku povsem spregledano, kot da pojem fizična razdalja pri protestih ne obstaja.
Ali še živimo v demokratični državi? Načeloma da, vendar je demokracija, tako kot v vsaki krizi, na preizkusu. Da so se s kaznimi spravili na dijake, je pomembno dramilo. »Posamezniki bi lahko še nekaj let protestirali, pa večina prebivalcev in prebivalk Slovenije ne bi opazila, da je kršena pravica do protesta. Zdaj je to postalo zelo očitno,« je dejala Barbara Rajgelj, ena od ustanoviteljic Pravne mreže.
»Ljudje so se upravičeno spraševali, kdo nas bo branil pred tem lomastenjem v imenu virusa po naših pravicah. Kdaj se bo zganilo ustavno sodišče? Samo od sebe se ne more. Kdaj se bo oglasil varuh človekovih pravic? Sam od sebe bi se lahko, a se še ni,« so pojasnili na Pravni mreži.
Na pravico do protesta ne moremo čakati do konca epidemije. Nihče ne ve, kdaj se bo to zgodilo, mi pa ne moremo kritike raznih ukrepov in dejanj oblastnikov prelagati na čas potem.
Več v Zarji Jani, št. 10, 9. 3. 2021
