V avli nas je pričakal Luka Klašnja, vodja tehnične službe, ki med drugim skrbi za živali – poleg Jogija imajo namreč dva akvarija z ribami. Del sprejemnice so preuredili v prostorno kletko, kjer ima Jogi svoj varni kotiček. S fotografom sva se mu približala, vendar naju je nezaupljivo gledal. Ko pa smo se z Lukom začeli pogovarjati in mu nalašč nismo posvečali pozornosti, mu radovednost ni dala miru. Pristopicljal je k nam, začel Luka kljuvati v čevlje in opozarjati nase. »To izredno rad počne. Bolje, da se pred njim ne pojaviš v novih čevljih.« Ko ga je okrcal, da se to ne sme, se je Jogi ritensko umaknil v kletko in čakal na naslednjo priložnost. »Zanj sem začel skrbeti, ko se je upokojil delovni terapevt, ki je bil prej odgovoren za živali,« nam je razložil. Prvi je, ki zjutraj pozdravi domskega ljubljenčka. »Jutro!« se zasliši odgovor iz njegove kletke. »Ko ljudje prihajajo zjutraj na obisk ali se zatečejo v bife, tako pozdravljajo, pa se je naučil.« Sicer ne govori veliko, le nekaj besed, zato pa več razume. »Nič čudnega, saj je na ravni triletnega otroka.« Ko mu očisti kletko in pripravi obrok, se Luka loti akvarijev, Jogi pa prikoraca nadzirat, ali je delo dobro opravljeno. Včasih sledi Luku v pisarno, kjer ta zavrti glasbo, ki jo ima Jogi zelo rad. O tem smo se hitro prepričali, saj se je začel prisrčno pozibavati v ritmu glasbe z Youtuba. Za Lukom ga zjutraj pride pocrkljat še pomočnica direktorice Zlata Marin. »Do žensk je precej nežnejši kot do moških, z nami se včasih malo ravsa. Sicer pa je zelo zaščitniški, družaben, na ljudi se hitro naveže in jih vzame za svoje.«

Dobra prijatelja. Med našim klepetom se je s sprehoda vrnil tudi Rafko Rijavec. Z Jogijem sta že osem let, vse odkar je Rafko prišel v dom, najboljša prijatelja in zaveznika. Takoj, ko se nam je gospod približal, ga je Jogi začel glasno pozdravljati. Ni minilo dolgo, ko je že splezal na ročaj stola, kamor je sedel Rafko. Tokrat so mu to izjemoma dovolili, sicer mu ne, saj je s kljunom zaznamoval že kar nekaj stolov. K Rafku se je stisnil kot kakšna mačka. Gospod ga je čohal, papagaj pa je neznansko užival. Če bi bil mačka, bi gotovo zapredel. Takšen privilegij, da ga lahko takole čohljajo, imajo le redki. »Na začetku sem mu vedno prinesel košček kruha. Tako sva počasi navezovala stik in postala prijatelja. Veliko se pogovarjava, kadar mu kaj rečem, on nekaj začeblja nazaj. Pa mu vedno rečem, naj prevede, kaj je povedal,« se je smejal Rafko. S sprehodov po mestu in obhoda po tržnici mu vedno prinese priboljšek. »To je zelo brihten ptiček in dojemljiv za vsako stvar.« Je pa tudi zelo navihan, v trenutku nepazljivosti hitro kaj izmakne. Na mizi smo imeli njegov rojstni list in Luka ga je zadnji trenutek rešil pred tatinskim kljunom. Ker ni dosegel svojega, se je šel kujat v kletko, ampak le za kratek čas. Se je zunaj dogajalo preveč zanimivega, da bi dolgo vztrajal. Po potuho je šel nazaj k Rafku, in ta ga je moral spet čohati. »Jogi je pravi uživač,« je dejal, in tudi zelo izbirčen, kar se hrane tiče. Nič čudnega, saj ima v domu toliko oboževalcev, da si to lahko privošči. Posebna atrakcija je za obiskovalce, terapevtsko vpliva na stanovalce. Mnogi sedejo za mizico zraven njegove kletke in opazujejo njegove vragolije, saj si vsak dan izmisli kaj novega. Zadnje čase ima veliko dela z lesenimi igračkami, ki jih je dobil nedavno.

Rogovilež. »Vsak večer ga 'pospremim v posteljo'. Preverim, ali ima dovolj hrane in vode, potem pa mu zaželim lahko noč,« je še povedal gospod Rafko, preden se je poslovil in odšel na kosilo. Jogija zelo motijo zvoki motorjev in tovornjakov. Kadar jih zasliši, se vedno razjezi in začne vpiti. Vpije pa tudi, kadar hoče kaj izsiliti. In če mislite, da imajo are nežen glas, se krepko motite. Jogi nam je kmalu pokazal svoje glasovne sposobnosti. Ker je očitno imel dovolj tudi nas in si je želel malo zasebnosti, je začel tako glasno vreščati, da smo se počasi poslovili tudi mi.

Galerija

Poglej vse fotografije (2)

Foto: Šimen Zupančič