Zadnje mesece nam okrog ušes pogosto brni izraz »helikopterski denar«. Kaj je to in ali ga res trosijo iz helikopterja? Natančnih definicij je približno toliko kot ekonomistov, močno poenostavljeno pa helikopterski denar pomeni, da centralna banka natisne denar in ga nato vlada razdeli med prebivalstvo. S tem se državni dolg nič ne poveča in tudi davkov ni treba dvigovati. Namen je spodbuditi potrošnjo in poteptati deflacijo (ki je nasprotje inflacije) ter tako dati nov zagon gospodarstvu. Državljanom denarja ni treba vrniti in nihče jim ga ne more vzeti. Ima tudi dober psihološki učinek, ali kot je rekel ekonomist Marko Jaklič, »naj se čim prej zgodi, da vsi državljani evropske monetarne unije dobijo na račune denar. Saj ta denar ne bo povečal potrošnje na način, da bi zmanjšal krizo. Predvsem bo zmanjšal 'preživitveni strah'. Da bo čim manj skrbi, saj konec koncev ‒ več kot je skrbi, manj smo odporni proti virusu. Zaradi tega bo tudi psihološko manjši negativen dolgoročni učinek.«

Vroče debate o helikopterskem denarju zaneti vsaka gospodarska kriza, izraz pa je leta 1969 skoval nobelovec, ekonomist Milton Friedman, ki ni mislil čisto dobesedno, v članku Optimalna količina denarja je dal samo slikovito primerjavo: »Predpostavimo, da nekega dne nad to skupnostjo poleti helikopter in z neba raztrosi še dodatnih tisoč dolarjev v bankovcih, ki jih seveda prebivalci skupnosti hlastno poberejo. In predpostavimo nadalje, da so vsi prepričani, da je to enkraten dogodek, ki se ne bo nikoli več ponovil.«

Škoda, še par preletov tega hipotetičnega magičnega helikopterja bi nas približno zdaj zelo razveselilo.

Nobeno kosilo ni zastonj: če nekaj zveni predobro, da bi bilo res, potem najverjetneje ni res, opozarjajo nekateri – poleg očitnih prednosti ima helikopterski denar tudi nekaj skritih pasti, na primer inflacija, ki bi jo povzročil, bi lahko podivjala v hiperinflacijo. Nekateri ekonomisti napovedujejo, da podarjeni denar ne bi imel zaželenega učinka, ker bi ga prebivalstvo v strahu pred tem, kar še pride, shranilo v nogavico in ga ne bi porabilo, torej darilo ne bi nič pomagalo gospodarstvu. Temu energično oporekajo raziskave, ki kažejo, da bi se potrošnja povečala, z njo pa tudi BDP.

Namesto helikopterskega denarja nekateri predlagajo davčne olajšave, drugi pa že preizkušeno, podobno, a ne povsem identično, kvantitivno sproščanje, pri katerem centralne banke od države odkupijo obveznice.

Več v reviji Zarja Jana, št. 9, 2.3. 2021