V javnosti se je ustvaril napačen vtis, da so v stiske zaradi koronskih časov najbolj pahnjeni otroci, ki jih zaznamuje revščina. To ni res, poudari Monika Erjavec Bizjak. »Revščina je resda še dodatna oteževalna okoliščina, stiske pa se dogajajo tudi mladostnikom, ki revščine ne poznajo. Dogaja se otrokom, ki so slabše psihološko opremljeni. Ti se v težjih okoliščinah, kar današnji čas zagotovo je, najprej zlomijo.« Sogovornico sem vprašala, kako se kažejo te stiske. Ponazorila jih je z zgodbo –imena niso prava, vse drugo pa je še kako resnično.
Jure. Star je šestnajst let, Monika pravi, da je bil že pred epidemijo slabo življenjsko in čustveno opremljen. Plah, vase zaprt fant. Prihaja iz družine, v kateri nimajo nobenih materialnih težav. Današnji čas zaprtosti in izolacije ga je pahnil čez rob. Nekega vikenda ni več zdržal svojih notranjih stisk, vzel je nož in se porezal. Huda samopoškodba … V pogovorih z njim in družino je bilo ugotovljeno, da je že pred tem dogodkom imel panične napade. Izkazalo se je, da zaradi okoliščin ne more več začutiti sebe, da ima občutek, da svojih čustev ne more več nadzorovati, še huje, tudi čuti ne pravzaprav ničesar. Samopoškodba je bila glasen klic na pomoč, pravi Monika. »Pravzaprav je vsako odklonsko vedenje mladostnikov klic na pomoč,« še doda.
Jaz vem, kaj moraš čutiti! Monika Erjavec Bizjak pravi, da veliko mladostnikov sploh ne sliši svojih občutij, pravzaprav ne znajo čutiti. In to je nekaj, kar se naučijo v svoji družini. »Vedno, ko obravnavam mladostnika s težavami, se izkaže, da moramo delati z vso družino, kajti njegove težave imajo korenine prav tam,« blago pripoveduje Monika.
V naši družbi je navada, da dajemo v nič občutke, ki jih doživljajo otroci. Začne se že z zelo majhnimi otroki, z banalnimi primeri kot na primer, ko nam otrok reče, ne bom jedel, nisem lačen. Naš odgovor je kategoričen – tole boš pojedel! Ali pa nam pove, da ga ne zebe, mi pa ga prisilimo, češ, jaz že vem, da te zebe – in že ga tlačimo v topla oblačila! Tako se začne, potem pa se samo še stopnjuje. In kakšno sporočilo s tem dajemo otroku? Da nikoli nima prav, da nič ne ve, da vsi drugi vedo bolje od njega, kaj je dobro zanj! In potem se ne smemo čuditi, da dobimo najstnike, ki se ne znajo začutiti, izgubili so svoje čutenje, prepričani so, da odrasli bolje vedo, kaj je dobro zanje, in to škodljivo prepričanje ponotranjijo in mu globoko verjamejo.
Otrokom bi morali že od malega razlagati, kaj se dogaja v njihovih možganih, kako funkcionira telo v povezavi z njimi, seveda na njim razumljiv način. Če nimajo vpogleda v te stvari, je lahko res grozen občutek, ko ne vedo, kaj se dogaja, ko jih preplavi neprijetno čustvo, in ne vedo, kaj z njim narediti.«
Prisotnost, ki zdravi. Monika, tudi sama mama treh otrok, opozori na največjo napako staršev, ki se trudijo pomagati mladostniku, ki ga pestijo čustvene težave: »Najtežje je staršem zdržati ob otrokovi stiski. Da so čustveno in fizično ob njem! Samo spomnimo se, kako nam je bilo težko poslušati otroški jok, ko so bili otroci še majhni. In iz malega raste veliko. Veliko staršev ne zna preseči otrokove bolečine, ki pa je v resnici njihova. Mladostnikova bolečina vedno prebudi starševsko bolečino, ki so jo, kdo ve kdaj, zakopali globoko vase. In zdaj prihaja na plano. Zato starši težko zdržimo z otrokovo bolečino!«
Starši jo velikokrat vprašajo, kaj naj naredijo, kadar najstnika, na primer, obhajajo samomorilne misli. »To je treba razumeti kot klic na pomoč, krik, bodi ob meni, ne zapuščaj me! Vedno, ko se ob takih primerih starši obrnejo k nam po pomoč, svetujem, naj vzamejo dopust in naj bodo ob otroku, četudi se mladostnik noče pogovarjati. Bodite ob njem, lahko brez besed. Pojdite z njim na sprehod, pa čeprav brez besed! S svojo bližino mu zelo jasno sporočate, da ste ob njem, da je varen in da nam je zelo mar za to, kar se trenutno dogaja z njim. In ko mladostnika nagovarjate, storite to iskreno, iz sebe. Ne določajte mu, kako se mora počutiti in kaj naj čuti! Povejte mu, kaj čutite vi! Zid se bo, čeprav zelo počasi, začel podirati … Naša navzočnost ob mladostniku je neprecenljiva, z njo sprožimo proces celjenja njegove duše,« iz izkušenj ve Monika.
Možgani, ujeti v hitrost. Današnji čas računalnikov in družbenih omrežij je do najstnikov pravzaprav krut, če pa dodamo še izoliranost v času pandemije, dobimo čisti kaos. S tem se strinja tudi Monika Erjavec Bizjak. »Ob tej vaši trditvi se spomnim grafita, ki sem ga nekje zasledila: Žalostna generacija z veselimi slikami. Ta odlično ponazarja čas, v katerem živimo. In prav mladostniki so tisti, ki to najbolj občutijo, žal. Poglejte, že majhne otroke posedamo pred ekran, po navadi začnemo z risankami. Ampak bodimo pozorni! V današnjih risankah, pa tudi v reklamah in filmih se kadri menjajo nenormalno hitro! In otroške možgane že v rosnih letih (tudi mesecih!) navadijo na hitrost, na hitro menjavanje. Vse je nekaj na hitrico! In potem greš z malčkom na lutkovno predstavo in ugotoviš, da otrok ne zdrži ene ure ob predstavi, kjer se zgodba odvija v počasnem ritmu. Seveda ne, ker so možgani navajeni bliskovite hitrosti! To navado potem prinesejo v šolo, kjer se jim zdi dolgočasno, če učitelj samo predava. Oni potrebujejo razne power-pointe, slike in filmčke, da sploh zdržijo. In potem pridemo do najstnikov. Vsi po vrsti se vključijo v družbena omrežja, kjer je vse spet na hitro. Imajo ogromno virtualnih prijateljev. Če jih pozorno opazujete, skoraj ne boste mogli verjeti, koliko profilov so sposobni pregledati v petih minutah! Ampak ob vseh teh 'prijateljskih dejavnostih' je v njih velika praznina, ki je posledica druženja prek ekrana. Preko ekrana mladostnik ne začuti stika, ki se dogaja pri resničnem druženju.
Več v reviji Zarja Jana, št. 9, 2.3. 2021
