Ajša prihaja iz Istanbula. Športnica je, deset let je profesionalno trenirala plavanje. Bila je šampionka, prvakinja Turčije. Danes je raziskovalka zdravega življenja ter študira na Višji strokovni šoli za kozmetiko in velnes v Ljubljani. Izobražuje se, neutrudno osvaja znanje s področij joge, geomantije, nevrolingvističnega programiranja, poučuje turščino, ob poznih večerih in v ranih jutrih teče, njen smeh je nalezljiv. Dve leti je na fakulteti za šport vodila vodno aerobiko – skupino plavalk seniork.
Babice, ki rade živijo. »To so modre in posebne ženske. Čeprav so si zelo različne, je celota, ki jo ustvarjajo, harmonična. Ko sem šla po vadbi prvič z njimi na kavo, mi je postalo jasno, da nisem s starkami, ampak z ženskami, ki načrtujejo potovanja, ki imajo sanje, želje, voljo.« Ajša je v Turčiji kot učiteljica plavanja delala z otroki, izkušenj z vodenjem vadbe za starejše pa ni imela. »Začutila sem, da so mi blizu, moje babice.« Opiše jih kot zelo »sposobne za vadbo«, tudi zaradi njihovega življenja. »Delajo na vrtu, skrbijo za družine …, rade živijo.«
Ajšino sodelovanje s fakulteto za šport je bilo res dobro. »Tudi strokovnjaki Plavalne zveze Slovenije so v moje uvajanje vložili veliko časa in znanja. Spodbujali so me, mi stali ob strani, da sem postala samostojna vaditeljica. Moje babice so rade vadile po parih, včasih so gibe ustvarjale same, včasih smo uporabljale žogo, valje, črve, uteži …«
Po enem letu je Ajša začela v vadbo vključevati vaje za čuječnost. Čuječnost? »Iz starodavne budistične prakse, da. To je način zavedanja lastnega doživljanja, ki ga spremlja odnos sprejemanja, odprtosti in radovednosti. Vzele smo si pet minut časa in izvajale tako imenovane zavestne vaje. Pozornost smo usmerile na notranje dogajanje. Ustavile smo se in poslušale svoje dragoceno telo z močnejšim zavedanjem pred nalogami in hitenjem, ki nas je čakalo. Nekateri mislijo, da je življenje starejših mirno, počasno, a ima večina veliko odgovornosti. Verjamem v zdravilno in energijsko moč skupine. Moje babice mi dajejo moč, veselje.«
Bazen nas drži pokonci. Dr. Boro Štrumbelj, docent na fakulteti za šport in pobudnik vadbe za seniorje: »Z vadbo, ki poteka pod okriljem Plavalne zveze Slovenije, smo začeli kmalu po odprtju Univerzitetnega plavalnega centra leta 2000. Program sem prvič videl v Italiji, potem pa še na kongresu v finskem mestu Jyväskylä, od tam sem prinesel znanje za izvedbo. In smo začeli.« Aerobika v vodi za starejše ima številne pozitivne učinke na udeležence. »Z njo izboljšujemo vzdržljivost, izvajamo krepilne vaje za celotno telo, dihalne in raztezne vaje, zelo pomembne so tudi vaje za ravnotežje, ki pri starejših postopno postaja vse večji problem. Varno vodno okolje preprečuje poškodbe in omogoča navidezno breztežnost zaradi vzgona. Izvajamo gimnastične vaje, tek v globoki vodi s pripomočki, ples, skupinske igre, ob koncu pa sproščanje. Zelo pomembno se mi zdi, da so programi strokovno vódeni, saj je le tako vadba varna. Ponosen sem, da v dvajsetih letih nismo imeli niti ene poškodbe.«
V skupini je dvaindvajset aktivnih in šest častnih članic. Vadijo dvakrat na teden po eno uro. Za skupino je sedemnajst čudovitih novoletnih srečanj, vsakoletni poletni pikniki pri Stanki na Ulovki. »Vsakič se sprehodimo na krasno razgledno točko na Planino.« In še devet izletov, z vlakom ali avtobusom, štirje izleti na Ptuj, pa na kopanje v Višnjo Goro, v Bohinj, na srečanje z nekdanjo vaditeljico, ki je tam dobila službo, v Kekčevo deželo, na Planico, v Lipico ... »Bazen nas drži pokonci. To so gibi, ki jih potrebujemo. Kadar gremo v toplice, delamo te vaje, pa na morju,« se s svojim prvim vaditeljem dr. Štrumbljem, ki je od leta 2019 tudi predsednik Plavalne zveze Slovenije, strinjajo plavalke seniorke.
Ribice, dame z bazena. Seniorke? »Starost je stanje duha,« se smejejo. »Ker se dobro počutimo, se lahko samo pohvalimo, da smo v redu seniorke. Ne moremo delati vseh vaj na suhem, smo že malo polomljene. V vodi je pa mogoče vse. Me smo – v poznih srednjih letih!« Tej ugotovitvi sledi aplavz.
In kakšno ime bi lahko dale svoji skupini? »Ribice, dame z bazena.« Tudi nekaj moških je bilo. Zdaj je z njimi le Tomaž. Metka hudomušno ugotovi: »Ženske bolj skrbimo za svoje počutje, postavo, tudi videz … Saj so prišli včasih tudi pari, ampak so tudi odšli – ljubosumje.« Tudi dr. Štrumbelj pove: »Zanimivo, da se v vadbo vključujejo predvsem dekleta, kar ni značilno za Finsko in Italijo, kjer so skupine bolj mešane.«
In že se spomni na nepozaben dogodek, ko so leta 2002 na Dnevih slovenskega plavanja v Kopru pripravili čudovito plesno točko. »Pa te naše vesele zabave … Toliko dobrot na mizi, kot so jih pripravile, že dolgo nisem videl!«
Več v reviji Zarja Jana, št. 8, 23.2. 2021
