V zadnjih sto letih se je po svetu izgubilo že skoraj 90 odstotkov semen. Države, ki se zavedajo, kaj pomeni za preživetje ljudi imeti lastna semena, so nemudoma začele graditi semenske banke. Ponekod so to prave utrdbe. Eno takih – največjo semensko banko na svetu – so leta 2007 zgradili na Norveškem. Na otočju Spitsbergen so v živo skalo izdolbli 120 metrov dolg bunker in vanj shranili najpomembnejšo zbirko rastlinskih semen na svetu, ki jo ves čas dopolnjujejo. V Trezorju za sodni dan, kot se imenuje, je uskladiščenih več kot milijon paketov, v katerih je po 5.000 različnih semen z vsega sveta. Semena so shranjena na temperaturi –18 stopinj Celzija in bodo lahko, če jih bomo potrebovali, počakala tudi več sto let. Objekt pa je tako trdno grajen, da se ne bo usodno poškodoval, niti če bi nanj padel asteroid ali pa bi vanj priletel medcelinski jedrski projektil.

Tako po svetu. V Sloveniji pa nam je za naše avtohtone sorte semen očitno vseeno. Pred skoraj točno letom dni je država mirno dopustila, da smo izgubili največjo slovensko semenarsko hišo, Semenarno Ljubljana. Močno zadolženo podjetje je sredi marca 2020 kupilo podjetje Villager iz srbske agroživilske skupine Agromarket. Čeprav so v pogodbi predvideli tudi možnost, da se Selekcijsko-poskusni center Ptuj – obrat Semenarne, v katerem se ukvarjajo z ohranjanjem rastlinskih genskih virov in semenarjenjem lokalnih sort kmetijskih rastlin, katerih ponudba je v Sloveniji izjemno omejena – v šestih mesecih prenese na tretjo osebo, se do danes to še ni zgodilo. Vlada je 11. 6. 2020 na redni seji celo sklenila, da je v interesu države, da ima pod nadzorom lastne genske vire. Slovenskemu državnemu holdingu (SDH) so naložili, da odkupi SPC Ptuj in ga prenese na eno od državnih podjetij. Najprimernejši naj bi bil Kmetijski inštitut Slovenije (KIS).

Prof. dr. Andrej Simončič, direktor Kmetijskega inštituta Slovenije, pove, da so se s SDH pogovarjali, da bi Selekcijsko-poskusni center prišel pod njihovo okrilje, kar bi bilo logično. »Vendar natančnih zagotovil nismo dobili. Tudi mi se namreč ukvarjamo z ohranjanjem domačih avtohtonih sort, žlahtnimo, imamo gensko banko vseh avtohtonih sort, delamo tudi ohranjevalno selekcijo, vendar ne za iste rastline kot v SPC Ptuj.« Dodaten problem je nastal, ker se je na SDH medtem zamenjala ekipa ljudi, ki so se s tem ukvarjali, v dogovore, kako speljati prenos, pa so se vključili še strokovnjaki z ministrstva za finance in ministrstva za kmetijstvo. Prvi rok prenosa SPC Ptuj na tretjo osebo je bil lani oktobra. Ker se ni zgodil, so postavili drugi rok, 15. marec 2021. Bodo tokrat uspešni? »Težko rečem, nisem namreč vedeževalec,« odgovarja Simončič.

Pristojni se izgovarjajo drug na drugega. Odgovore smo iskali tudi na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Luka Kočevar, vodja službe za odnose z javnostmi in promocijo, nam je pojasnil, da je ministrstvo za nakup zainteresirano, za več podrobnosti pa naj se obrnemo na SDH. Ko smo njihovi službi za odnose z javnostmi poslali vprašanja, kdaj naj bi prišlo do prenosa, po kakšni ceni bo država odkupila Selekcijsko-poskusni center Ptuj in ali bo ta po odkupu prišel pod okrilje Kmetijskega inštituta Slovenije, so nam odgovorili, da vodijo aktivnosti v zvezi s prenosom selekcijskega centra, a »konkretnih rešitev in časovnice za izvedbo postopka ne moremo komentirati, ker je navedeno odvisno od ravnanj več vpletenih deležnikov«. Iz Semenarne Ljubljana pa so nam na enaka vprašanja odgovorili, da »na strateške odločitve ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano žal nimamo uvida kot tudi ne njihove časovnice, zato predlagamo, da se z dotičnimi vprašanji obrnete nanje«.

Državi brez lastnih semen se slabo piše. Irena Rotar, Ekoci – eko civilna iniciativa Slovenije: »S somišljeniki si že od leta 2009 prizadevamo za ohranjanje avtohtonih, domačih in tradicionalnih sort semen. Brez kakovostnih semen ni hrane, ni samooskrbe, brez prehranske varnosti pa ni suverenosti in genske pestrosti. Pri uresničevanju vizije trajnostnega razvoja je to še kako pomembno, saj so domača semena prilagojena lokalnemu okolju in zrastejo večinoma brez kemije. Izgubili smo že 80 odstotkov avtohtonih semen, želimo, da se ohrani vsaj tistih 20 odstotkov, kar pa bo brez žlahtnjenja v domači državi in vzpodbudnega razvoja semenarstva težko. Semena so del kulturne dediščine. Imeti lastna avtohtona semena je pravo narodno bogastvo, ki zaznamuje tudi identiteto naroda. Odvisnost kmetijstva le od tujih semen, kar obvladuje le peščica mogočnih korporacij (BASF, Bayer, DuPont, Monsanto, Syngenta ...), povečuje vhodne stroške kmetovanja in negativno vpliva na trajnostno rabo virov. To zagotovo ni v ponos Sloveniji, ki si prizadeva veljati za zeleno državo.«

Več v reviji Zarja Jana, št. 7, 16.2. 2021