Največ ljudi na svetu umre zaradi bolezni srca
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je konec lanskega leta objavila seznam najsmrtonosnejših bolezni na planetu za obdobje od leta 2000 do 2019. Covida-19 na tem seznamu seveda še ni, sicer pa na vrhu kot najpogostejši vzrok smrti vztraja ishemična oziroma koronarna bolezen srca.
Leta 2019 je bila ta vzrok za 16 odstotkov oziroma 8,9 milijona vseh smrti v svetu. Možganska kap je na drugem mestu, povzročila je 11 odstotkov smrti (6,2 milijona), na tretjem mestu pa je kronična obstruktivna bolezen pljuč, povzročila je šest odstotkov smrti (3,2 milijona). Poročilo ugotavlja, da se je število mrtvih zaradi ishemične srčne bolezni od začetka omenjenega desetletja opazno povečalo, kar za dva milijona, pri KOBP, ki je sicer še vedno zelo nevarna, pa številka raste komaj opazno.
Na četrtem mestu najsmrtonosnejših bolezni so obolenja spodnjih dihalnih poti, gre za najnevarnejše obolenje v kategoriji nalezljivih bolezni (2,6 milijona ljudi), je pa ta številka od leta 2000 počasi upadala. Pandemija covida-19 bo to sliko za leto 2020 in tudi za leta pozneje močno spremenila (je pa, denimo, v času korone gripa, zaradi katere vsako leto umre veliko ljudi, kar nekam poniknila), najbrž pa bo zaradi obremenjenosti zdravstvenih sistemov po vsem svetu in s tem slabše zdravstvene oskrbe bolnikov z drugimi boleznimi vplivala tudi na povečano smrtonosno statistiko teh.
Leta 2019 so bile na petem mestu smrti novorojenčkov (dva milijona), a WHO v poročilu poudarja, da se je v zadnjih dveh desetletjih absolutna številka teh smrti v svetu vendarle precej zmanjšala.
Zato pa tega ni mogoče reči za respiratorne vrste raka, pri teh številke vztrajno rastejo in so z 1,8 milijona umrlih na šestem mestu seznama. Nanj, in sicer takoj na sedmo mesto (samo v Evropi in ZDA pa kar na tretje), se je leta 2019 uvrstila Alzheimerjeva bolezen oziroma vse vrste demence. Dokaz, da to resnično postaja velik problem današnjega sveta, na katerega pa ne zdravstveni ne socialni sistemi preprosto niso pripravljeni. Seznam desetih najsmrtnosnejših bolezni v svetu zaokrožujejo diareja (1,5 milijona), diabetes (1,5 milijona), ta je enako kot demenca prvič na seznamu, ter bolezni ledvic (1,3 milijona).
Prinaša pa seznam tudi nekaj boljših novic, z njega sta, denimo, izpadla aids, ta je bil leta 2000 med vzroki smrti na osmem mestu, leta 2019 pa šele na devetnajstem, in tuberkuloza, ta je s sedmega mesta, kjer je bila leta 2000, leta 2019 zdrsnila na trinajsto.
Še to, leta 2019 je bila povprečna pričakovana življenjska doba v svetu 73 let, kar je bilo šest let več kot na začetku tisočletja.
***
Kako delujejo RNK-cepiva proti virusu SARS-CoV-2?
Praktično ves svet je po letu ujetosti v primež pandemije covida-19 z olajšanjem dočakal prva zdaj tudi uradno odobrena cepiva, ki pa tako zaradi hitrosti razvoja kot tudi uporabe novih tehnologij pri nekaterih še vzbujajo pomisleke. Borut Štrukelj z ljubljanske fakultete za farmacijo, denimo, dvomljivce prepričuje, da imajo ta tako imenovana RNK-cepiva (takšni sta denimo cepivi ameriškega Pfizerja in nemškega BioNTecha ter ameriške Moderne) pomembne prednosti pred cepivi, izdelanimi na bolj konvencionalen način, torej z uporabo oslabljenega virusa ali proteinske osnove virusa. Pri RNK-cepivih, poudarja, lahko znanstveniki ob mutaciji virusa »v enem dnevu v laboratoriju naredijo genski konstrukt, vgradijo mutacijo virusa in naredijo novo serijo cepiv. Seveda mora biti tudi ta serija cepiva testirana glede varnosti in učinkovitosti, ampak postopek je bistveno hitrejši, kot bi bil pri konvencionalnih cepivih.«
Cepiva, narejena z uporabo nove tehnologije (ki so jo začeli razvijati že pri koronavirusih SARS-CoV in MERS-CoV, torej se tokratne raziskave niso začele šele s pojavom virusa SARS-CoV-2), učinkujejo tako, da v človekovo telo ne vnesejo niti virusa niti njegovih proteinov, ki jih potrebuje, da si odklene pot v celice, ampak načrt orožja, ki ga uporablja nevarni koronavirus. Povedano drugače – znanstveniki so se osredotočili na protein na zunanjem delu virusa SARS-CoV-2, ki ga ta potrebuje, da prodre v človekovo celico in s tem sproži bolezen. Iz virusove RNA, ki vsebuje podatke o vseh delih virusa, so izluščili informacije o proizvodnji omenjenega proteina in na podlagi tega izdelali tako imenovani mRNA (messenger RNA oziroma informacijsko RNA), se pravi nekakšna navodila za izdelavo, ki jih s cepivom vnesejo v človekovo telo. Celice se po prejemu načrta lotijo izdelave tega proteina, na to, torej na pojav vsiljivca, pa se odzove imunski sistem in ga začne napadati. Da se je imunski sistem odzval, pravijo strokovnjaki, kažejo prav nekateri stranski učinki po cepljenju, kot so denimo povišana telesna temperatura, utrujenost, bolečine v mišicah, mrzlica in podobno. Bistvo vsega pa je v tem, da si spominske celice imunskega sistema zapomnijo dotlej še neznanega vsiljivca in ob vnovičnem srečanju z njim, torej ob okužbi z dejanskim virusom, znova aktivirajo obrambo imunskega sistema oziroma sprožijo protinapad.
Strokovnjaki dvomljivce mirijo, da cepivo, razvito s to tehnologijo, ne vpliva na genski zapis našega telesa, saj se vneseni mRNA razgradi in izloči v kratkem času, v telesu pa ostanejo le spominske celice, pripravljene na spopad z virusom, na katerega smo jih pripravili s cepivom.
Več v reviji Zarja Jana, št. 2, 12. 1. 2021
